pulzarji [latinsko], na videz točkasti utripajoči radijski viri; odkril jih je A. Hewish 1967. Njihovo sevanje je najmočnejše pri valovni dolžini 30 cm; jakost se spreminja z razmiki od 0,033 do 4 sekunde. Pri večini pulzarjev se perioda zelo počasi daljša (pri dveh se krajša). Zdaj poznamo več kot 300 pulzarjev. Le redki so zaznavni tudi optično, eden med njimi v Rakovici. Teorija pulzarjev zahteva obstoj hitro vrtečih se nevtronskih zvezd. Sinhrotronsko sevanje elektronov (sinhrotron), ki se gibljejo v močnem magnetnem polju zvezde, katerega os se ne ujema z vrtilno osjo, lahko pri vsakem obratu zvezde oplazi Zemljo, podobno kakor snop žarkov s svetilnika oplazi ladjo. Porabljena energija daljša vrtilno dobo. Mnogi astronomi menijo, da je končni produkt eksplozije supernove 1987 A v Velikem Magellanovem oblaku pulzar. Njegovega sevanja pa še niso z gotovostjo zaznali.
Dostopnost