keramika [grško keramos, ‘glina’], v ožjem pomenu skupna označitev za izdelke iz žgane gline in postopke, s katerimi jih izdelujejo; v širšem pomenu snovi, ki jih dobijo z žganjem zemljin, zdrobljenih kamnin, sintranjem kovinskih oksidov (oksidna keramika) ipd. Po namenu uporabe razlikujemo 1. grobo keramiko, ki se uporablja v gradbeništvu in pečarstvu (opeka, šamotni izdelki, keramične cevi, ognjevzdržni gradbeni materiali itd.); 2. fino keramiko za izdelavo posode, jedilnega pribora, lestencev, vaz, okrasnih predmetov: a) s porozno notranjostjo (črepinjo): fajansa, lončevina; b) s sintrano notranjostjo: terakota, porcelan. Izdelke po žganju ali pred njim pogosto obarvajo in glazirajo; 3. tehnično keramiko, ki se zaradi velike trdote, odpornosti proti obrabi, možnosti oblikovanja in obstojnosti pri visokih temperaturah vse bolj uporablja za izdelavo keramičnih gradiv (steklena keramika).
Zgodovina Keramične tehnike so poznali že v predzgodovinskem obdobju. Najstarejše posode iz gline so se pojavile v Afriki 10.–8. tl. pr. n. š., v Evropi v mlajši kameni dobi. Lončarski kolovrat so uporabljali v Mezopotamiji v 4. tl. pr. n. š., v srednji Evropi pa ob koncu starejše železne dobe (ok. 500 pr. n. š.).
Dostopnost