rezbarstvo, umetniško oblikovanje skulptur iz lesa (tudi kosti, slonovine) in tehnika oblikovanja okrasja notranje arhitekture (opažev, podbojev, vratnih kril) ter notranje opreme (pohištva). Na lesen blok narisana in na grobo obtesana oblika skulpture se izoblikuje z rezbarskimi rezili (noži in dleti) in površinsko obdela z glajenjem, voskanjem ali polikromacijo: ta vključuje tudi pozlato. Rezbarstvo je doživelo razcvet že v starem Egiptu, značilno pa je tudi za vzhodnoazijsko arhitekturo lesenih objektov ter afriške in otoške civilizacije (maske in idoli). V evropski umetnosti se je uveljavilo že v zgodnjekrščanski umetnosti; tu se je začela mdr. dolga tradicija rezljanja cerkvenih vrat. V 12. in 13. st. so bili pogosti monumentalni kipi Križanih (v Sloveniji Križani iz Cerknice v Narodni galeriji v Ljubljani) in Marijini kipi (Marija iz Velesovega iz začetka 13. st.). V 14. st. so se pojavili zgodnji primeri pietà. V 15. st. se je rezbarstvo zelo razširilo in doživelo umetniški razcvet, še posebej v nemških deželah in na Nizozemskem, saj so tam rezbarji uresničevali zahtevne naloge pri izdelovanju cerkvene opreme, npr. krilnih oltarjev, klopi za kor itd. Najvidnejši predstavniki so bili V. Stoß, M. Pacher, T. Riemenschneider, ki je mdr. pretrgal tradicijo polikromacije lesenih skulptur in puščal svoje kipe gole, da ne bi zakril pretanjšane površinske obdelave. V Sloveniji so ohranjeni spomeniki iz obdobja po 15. st.; upodobitve pietà, skulpture s krilnih oltarjev, krilni oltarji in korne klopi v ptujski proštijski cerkvi iz 1446. V 17. st. so bili za slovenske pokrajine značilni manieristični in zgodnjebaročno zasnovani t. i. zlati oltarji z bogatim polikromiranim rezljanim okrasjem in skulpturami, npr. v cerkvi na Muljavi (J. Plumberger). V baroku je ponovno začela cveteti polikromirana lesena plastika v Španiji ter južnonemških in avstrijskih deželah: tam so bile (ob realnih in navideznih arhitekturnih členih, štukaturi in iluzionistični poslikavi) poglavitne prvine interierja kot celostne umetnine v cerkvah in bogatih dvorcih prav lesene rezljane in polikromirane figure, figuralne skupine, rastlinsko in fantazijsko okrasje. Predstavniki so brata Asam, Ignaz Guenther, J. B. Straub. Na Slovenskem so z baročnimi in rokokojskimi oltarji in drugo cerkveno opremo barokizirali dotlej gotske interierje (npr. otoško cerkev na Bledu) ali pa je bilo vse to namenjeno za opremo novih cerkva (npr. romarska cerkev sv. Roka nad Šmarjem pri Jelšah, Sladka gora, Nova Štifta itd.). O velikem razcvetu govorijo poleg pisnih virov številna ohranjena dela frančiškanske delavnice oz. rezbarjev frančiškanov iz prve polovice 18. st.; v drugi polovici 18. st. je bil najpomembnejši mojster štajerskega rezbarstva J. Straub, ob njem pa J. Holzinger, V. Königer in domačin F. Rotman. Po zatonu v 19. st., ko so na Slovenskem delovale številne podobarske delavnice, je v 20. st. kiparstvo v lesu ponovno oživelo (E. Barlach, H. Moore, v Sloveniji I. Napotnik, brata F. in T. Kralj).
Dostopnost