zavest, 1. psihologija:stanje, ko se človek zave časovno-prostorskih razsežnosti doživljajskih tokov, tj. zaznav, občutkov itd., pa tudi razsežnosti sebe samega (zavest o jazu). Izkušnje so torej zavestne, kadar so pojmovno strukturirane. V kognitivni psihologiji so zavestni vsi psihološki postopki, na katere je usmerjena pozornost. V nasprotju s tem izhaja psihologija zavesti iz identitete med psihičnim in zavestjo. Njen najpomembnejši predstavnik je bil W. Wundt. S. Freud je zavest obravnaval kot eno izmed lastnosti psihičnega; zavestna je npr. predstava, ki je navzoča v zavesti posameznika in jo ta zaznava, druge predstave so nezavedne; posameznik jih ne zaznava, so pa dejavne in pomembno določajo človekovo delovanje; obstoj teh v duševnem življenju posameznika dokazujejo razl. znamenja (npr. govorne napake, pozabljanje imen ipd.).
Sorodna gesla: Freud, Sigmund | kognitivna psihologija | nezavedno | Wundt, Wilhelm2. fiziologija:s fiziološkega stališča je možganska skorja živčni substrat zavesti, ki lahko z draženjem tamkajšnjih nevronov izzove zavestne občutke. Poleg tega so v možganskem deblu identificirali strukture, pomembne za budno stanje kot nujen pogoj za zavest. Motnje v zavesti so predvsem poškodbe možganov.
Sorodna gesla: delirij | koma | možgansko deblo | nezavest | senzorij3. filozofija:celota duhovno-duševnih stanj, doživljajev in zaznav, vednost o njih in instanca vednosti sama (jaz, subjekt). V fenomenologiji je temeljna struktura zavesti intencionalnost; zavest je vedno zavest o nečem, s to posebnostjo, da je sama zaprta v svojo lastno intencionalnost (samonanašanje). Kot takšno je imelo samozavedanje izjemen pomen tudi v idealistični filozofiji.
Dostopnost