neoprotekcionizem (novi protekcionizem), nova smer zaščitne politike v drugi polovici 20. st., še posebej v 70. letih, kot odgovor na liberalizacijo svetovne trgovine v okviru GATT. Za klasični protekcionizem so značilne predvsem carine kot instrument zaščite domačega gospodarstva pred tujo konkurenco, za neoprotekcionizem pa je značilno zmanjševanje carinskih stopenj kot posledica večstranskih pogajanj v okviru GATT. Zaradi prehitrega zniževanja carinskih stopenj in nepripravljenosti večine držav na tujo konkurenco so države začele dodatno uvajati necarinske oblike zaščite, predvsem določati uvozne kontingente, uvozne prepovedi in dovoljenja, devizne omejitve, zavlačevanja pri uvoznih carinskih postopkih ipd.; to obliko zaščite so države preprosteje uvajale, GATT pa jih je težje nadzoroval. Posledica nadaljnjih pogajanj v okviru GATT je bilo predvsem v 80. letih omejevanje necarinskih oblik zaščite; po končanem urugvajskem krogu (1994) je spet mogoče govoriti o neke vrste neoliberalnem razpoloženju v svetovni trgovini.
Dostopnost