življenje, 1. splošno:obstanek in usoda vsakega posameznika od spočetja do smrti.
Sorodna gesla: bio-2. filozofija:svet življenja, lebenswelt, osrednji pojem zadnjega obdobja filozofije E. Husserla. Svet življenja je subjektivno relativen pojav, zato jih obstaja več, zahtevajo transcedentalno redukcijo, ki bi poiskala skupno osnovo. Ena od nalog fenomenologije je pokazati, da znanost črpa svoj smisel v svetu življenja, ko meri in idealizira intersubjektivno življenjsko izkušnjo. Struktura in dokazi o svetu življenja samega morajo biti opisani filozofsko, saj v vsakem svetu življenja ne najdemo znanosti.
Sorodna gesla: filozofija narave | filozofija življenja | Husserl, Edmund | intersubjektivnost | Merleau-Ponty, Maurice3. biologija:skupnost vseh pojavov pri rastlinah, živalih in človeku; glede na neživo naravo ga označujejo tele lastnosti: 1. vsebnost informacij – vse individualno življenje poteka po »načrtu«; ta po novejših spoznanjih sodeč leži v makromolekulah celičnega jedra, ki nosijo informacije (DNK); po odstranitvi jedra lahko celice preživijo le kratek čas, tj. samo dokler je v plazmi »prevedena informacija« (kot m-RNK; genetska informacija); 2. presnova – živa bitja so odprti sistemi, ki jemljejo snovi iz okolja in jih okolju oddajajo. V nasprotju z neživimi sistemi (npr. plamen) poteka izmenjava snovi deloma z dejavnostjo sistema samega; skoraj vedno nastane iz vrsti tuje snovi za vrsto značilna (asimilacija); če sinteza prevlada nad razkrojem, sistem raste; 3. individualnost in celostnost – živa bitja od okolja ločijo celične membrane in kožne strukture, v okviru katerih sistem deluje samostojno (avtonomno): predstavljajo eno- ali večcelične osebke. Avtonomnost celice je pri večceličnih organizmih hierarhično podrejena regulacijskim načelom: njene funkcije so omejene, celica je specializirana (npr. živčna celica za prenos vzburjenja). K celostnosti živega bitja spada prilagoditev specifičnemu okolju; 4. razmnoževanje, razvoj – živa bitja se razmnožujejo s produkcijo potomcev enake organizacije (identična replikacija). Posamezna celica preživi samo z delitvijo v dve hčerinski celici; od tod ritmično zaporedje rasti celic, delitve jedra, delitve celic (celica); za višje organizme je značilen za vrsto specifičen razvoj, ki sicer privede do odmrtja vseh celic osebka (smrt); 5. odgovor na dražljaj – živa bitja se odzivajo na spremembe okolja (če je zaradi njih porušeno tekoče ravnotežje) z gibanjem, kemijskimi reakcijami, procesi rasti; 6. gibljivost – tudi pri oblikah, ki so na zunaj negibne, potekajo v plazmi usmerjena (snovna) gibanja, ki niso zgolj posledica Brownovega gibanja ali termične konvekcije. Gibanje je v tesni zvezi z odzivom na dražljaj; 7. zgodovinski razvoj (evolucija) – nestalnost organskih snovi določa postopno spreminjanje vrst z generacijami. Mehanizem mutacij dednih osnov in selekcija organizmov po njihovi zmožnosti vodi od preprostejših oblik živih bitij k zapletenim kot tudi k izrabljanju razmer v okolju. Na meji med živo in neživo naravo so virusi; laboratorijsko jih je mogoče kristalizirati kot neživo snov, »oživijo« pa, ko okužijo gostiteljsko celico. Po navedenih značilnostih je območje živega mogoče razmeroma jasno razločevati od neživega (do mejnega položaja virusov); na vprašanje, ali je življenje vedno povezano s psihičnim ali na kateri stopnji organizacije se psihično začne, pa ni jasnega odgovora – prav tako kot ne na vprašanje o natančnem razmerju med obema območjema (medsebojno delovanje? monizem? dualizem?). V 19. st. so se med zagovorniki mehanicizma in vitalizma (entelehija) razvile razprave o bistvu živega in neživega. Zdaj na splošno prevladuje mehanicistično gledanje: zgradba najbolj zapletenih struktur, razmnoževanje organskih snovi in evolucija niso v nasprotju z drugim glavnim stavkom nauka o toploti (povečanje entropije). Življenje je bolj izpostavljeno fizikalnim zakonom.
Kratek pregled: življenje Živo se od neživega ne razlikuje v eni sami, ampak v celi vrsti lastnosti: po presnovi, rasti, razmnoževanju, vzdražnosti, prilagodljivosti, spreminjanju energije in pri nekaterih oblikah življenja tudi v gibanju. Tudi če nekatere lastnosti odlikujejo tako neživo kot živo, vendarle obstaja še kakovostna razlika: tekoča voda se giblje, toda to gibanje ni aktivno kot pri živih organizmih. Kristali na primer kažejo določeno vrsto rasti, vendar to ni rast v pomenu živega: povečanje je posledica odlaganja molekul na površini. Nasprotno pa je osnova rasti živih bitij biosinteza; pri tej organizem sprejema »surovine«, jih razgradi v najpreprostejše sestavine in jih potrebam živega bitja ustrezno sintetizira v molekule, specifične za vrsto. Kristali ne kažejo nobene življenjske dejavnosti. Ne morejo se deliti kot živa celica v dva identična potomca, ki nato spet zrasteta in se lahko delita. Pred ok. 4,5 milijarde let so lahko potekali procesi, v katerih so se izoblikovale najpreprostejše žive strukture: iz anorganske prakamnine in plinov praatmosfere so nastale kemične spojine, ki so pod vplivom razelektritev (bliski) in sončnih žarkov z velikim deležem ultravijolične svetlobe povzročile nastanek prvih makromolekul. To se je najbrž dogajalo v plitvih obrežnih vodah praoceana. Med nenehnim medsebojnim učinkovanjem izhlapevanja in padavin in ob nenehnem mešanju teh makromolekul je nastala »prajuha«. Tak abiogeni nastanek organskih snovi je uspel v laboratorijskem poskusu (Stanley Lloyd Miller, 1953): s segrevanjem mešanice aminokislin skupaj z lavo nastanejo beljakovinam podobne spojine, protenoidi, nekakšne prabeljakovine. Ob ohladitvi se razvijejo kroglaste tvorbe velikosti 1–2 µm (mikrosfere). Obdaja jih selektivno prepustna membrana; to pomeni, da prepušča določene snovi samo v eno smer. Mikrosfere lahko rastejo in se z brstenjem razmnožujejo, poleg tega pa imajo nekaj sposobnosti encimov. Gradniki življenja so tri organske spojine: beljakovine so pomembne predvsem kot gradbeni material celic in tkiv in tudi kot kemično učinkoviti encimi, ogljikovi hidrati in maščobe pa so večinoma vir energije. Prvi razvojni fazi Zemlje, imenuje se fizikalna evolucija, je sledila kemična evolucija z abiogeno tvorbo organskih spojin (do makromolekul). Nato se je začela biološka ali organizmična evolucija z nastankom najpreprostejših oblik življenja (protobionti). Odvisno od nadaljnjih sprememb zemeljske atmosfere so se postopoma razvijale celicam podobne strukture (prokarioti). K tem spadajo arhebakterije, prave bakterije in modrozelene cepljivke, pozneje pa so nastali pravi celični organizmi (evkarioti) – enoceličarji in končno mnogoceličarji. Rodovnik citokroma c, beljakovine dihalne verige, ki vsebuje železo, izraža – v obrisih – razvojne razmere organizmov. Beljakovina se pojavlja v vseh živih celicah in je sestavljena iz več kot 100 aminokislin. To je precej stalna beljakovina, v veliki meri neodvisna od zunanje oblike organizmov. Spremembe molekule citokroma c so odvisne od izmenjave aminokislin. Prej ko se razcepijo razvojne linije, večje so razlike v strukturi beljakovin in spremembe dednih lastnosti. Primer: citokrom človeka se razlikuje od citokroma opice rezus v eni sami aminokislini, od pasjega pa v enajstih. Celice so kot prvi visoko razviti organizmi najbrž nastale z združitvijo različnih manj zapletenih struktur, ki so živele v nekakšni simbiozi. Po tej endosimbiontski hipotezi naj bi prabakterije ali praalge prodrle v nekatere pracelice in se tam preobrazile v celične organele. Za takšne simbionte veljajo v rastlinskih celicah kloroplasti, v živalskih pa mitohondriji. Način življenja živali se je lahko razvil samo po poprejšnjem razvoju rastlin; pri tem so v več zaporednih valovih prevladovale različne skupine živali. Ne vemo natančno, zakaj so v boju za obstoj nekatere živali propadle; najbrž so k temu pripomogli poleg številnih drugih dejavnikov tudi vplivi okolja. Z napredujočo evolucijo živali niso postajale samo raznovrstne, vse bolj zapletena je postajala tudi njihova zgradba. Odločilen je bil trd boj za življenjski prostor in vire hrane, tako da so lahko obstale le najbolje prilagojene vrste, npr. členonožci in mehkužci med nevretenčarji oz. ribe, ptiči in sesalci med vretenčarji. Avtor Milan Klima
Dostopnost