• Išči po:
Irak ('Irāq, uradno ime Al Ǧumhūriyya al 'Irāqiyya, Republika Irak), država v jz. Aziji, meji na Jordanijo, Sirijo, Turčijo, Iran, Saudovo Arabijo in Kuvajt.

časovni pas srednjeevropski čas + 2 uri, poletni čas
površina 438.317 km2, S–J 900 km, V–Z 750 km
prebivalstvo 22,5 mln., 51 preb./ km2, letna rast 2,9 %, življenjska doba 67 let
glavno mesto Bagdad, 5,4 mln. preb., 34 m nad morjem, v osrčju Mezopotamije, ob srednjem Tigrisu
upravna razdelitev 18 provinc (med njimi tri kurdske avtonomne province)
članstvo v organizacijah OZN (od 1945), Arabska liga, Skupni arabski trg, OPEC, OAPEC, OIC
uradni jezik arabski; na kurdskih območjih tudi kurdski
denarna enota dinar (oznaka IQD)


Naravne razmere
Jedro Iraka je že od nekdaj poseljena poplavna ravnina Mezopotamija z rekama Evfrat in Tigris. Oba rečna tokova se združita pribl. 150 km pred izlivom v Perzijski zaliv v Šat el Arab, po katerem poteka sporna meja med Irakom in Iranom. Izlivna delta je zaradi stalnega odlaganja blata in proda čedalje večja. Med Evfratom in Tigrisom so poleg prostranih površin z namakalnimi kulturami še obsežna enolična slana nižavja, velike notranje delte, močvirja, območja trstja in jezera. Na Z in JZ se planotasti svet spusti v puščavske stepe, ki prehajajo v Sirijo in Saudovo Arabijo. Na SV obsega Irak del razgibanega Iranskega višavja (do 3600 m) oz. iraški Kurdistan. Za subtropsko celinsko podnebje so značilna vroča, suha poletja (najvišje temperature do 50 °C) in razmeroma hladne zime (nočne pozebe). Letna količina padavin (pozimi večinoma dež) je ok. 1200 mm na goratem SV in manj kot 100 mm na puščavskem JV, kjer se poleti včasih pojavljajo peščeni viharji. Namesto prvotnega gozda v sv. gorski regiji (predvsem hrast) se je ohranilo samo grmičasto rastje (zdaj je delež gozdov v državi ok. 4 %).

Prebivalstvo
Arabci sestavljajo več kot tri četrtine prebivalcev. Največja manjšina so Kurdi (18 %), ki naseljujejo hribovje na SV. Tam imajo od 1970 formalno avtonomijo; v zadnjem obdobju je vlada s posebnim ukrepom odredila preseljevanje Kurdov v odročna nižinska območja. V Iraku živijo še Turki, Perzijci, Armenci in druge skupine. Najgosteje so naseljena območja, ugodna za poljedelstvo: rečni oazi Evfrata in Tigrisa in kurdsko predgorje. Skoraj 95 % Iračanov je pripadnikov islama, ki je tudi državna religija, večina je šiitov (sveta mesta Karbalā in An Najaf), na s. območjih prevladujejo suniti. Poleg pripadnikov islama so v državi še kristjani, judje in razl. manjše verske skupnosti (jazidi, mandejci idr.). Izobraževalni sistem se je od 70. let izboljšal (uvedba splošne šolske obveznosti), vendar je stopnja nepismenosti v deželi še vedno visoka. Imajo šest univerz in tehnično visoko šolo.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1970 je bil Irak »suverena demokratična ljudska republika«, v skladu z načeli vodilne stranke Baas enotna arabska država na temeljih socializma. Najvišji državni organ je bil revolucionarni poveljniški svet (zdaj osem članov), ki je imenoval predsednika države. Ta je bil hkrati tudi predsednik vlade in vrhovni poveljnik vojske. Zakonodajno oblast sta imela revolucionarni svet in posvetovalni državni svet z 250 člani, voljenimi za štiri leta. Avtonoma kurdska provinca je imela svoj parlament. Pravosodje je bilo urejeno po egiptovskem zgledu; najvišji sodni organ je bilo vrhovno kasacijsko sodišče v Bagdadu in vladala je splošna vojaška obveznost.
Po vojaški zasebi ameriško-britanskih sil državo vodi ameriški civilni upravitelj s pomočjo začasnega iraškega sveta.

Gospodarstvo
V okviru planskega gospodarstva je imela najpomembnejšo vlogo nafta (do 95 % vrednosti izvoza). Padec cen nafte in razdejanje naftnih nahajališč zaradi zalivske vojne sta prinesla veliko gospodarsko izgubo. Zaradi visokih izdatkov za oborožitev so se zelo zadolžili v tujini. V večidel zasebnem kmetijstvu je zaposlena približno tretjina aktivnega prebivalstva. Medtem ko v poplavni ravnini spodnjega Evfrata in Tigrisa že tisočletja prevladuje namakalno poljedelstvo, je za kurdsko predgorje značilno selilno poljedelstvo. Velik problem namakanja in odvodnjavanja je čedalje močnejše zasoljevanje prsti. Pridelujejo predvsem pšenico in ječmen, na namakalnih območjih pa dateljne (predvsem ob Šat el Arabu), agrume, riž, bombaž, tobak in oljnice. Pretežno ekstenzivna živinoreja (ovce, koze, govedo, kamele in osli) ima manjši gospodarski pomen, medtem ko je za oskrbo prebivalstva pomemben sladkovodni ribolov. Irak je za Saudovo Arabijo najbogatejša država z nafto na svetu; pomembna nahajališča so v s. predgorju (Mosul in Kirkūk) in v bližini kuvajtske meje. Poleg nafte pridobivajo tudi morsko sol, fosfate, žveplo in sadro. Med industrijskimi panogami so ob predelavi nafte pomembne še živilska, tekstilna in petrokemijska industrija. Industrijski središči sta Bagdad in Basra, ki je najpomembnejše pristanišče države. Najpomembnejša železniška proga je bagdadska železnica, ki povezuje celotno državo od sirske meje do Perzijskega zaliva. Čedalje večji pomen ima tudi cestni promet. Mednarodni letališči sta v Bagdadu in Basri. Razmeroma skromen turistični promet, ki ga je vlada v preteklosti skušala oživiti, je po zalivski vojni popolnoma ohromljen. Po ameriško-britanski zasedbi 2003 je več držav obljubilo odpis iraških dolgov.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 19,1 mlr. USD, 850 USD na prebivalca
delež po panogah (1993, ocena) kmetijstvo 6 %, industrija 13 %, storitvene dejavnosti 81 %
uvoz (2001, ocena) 11 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 15,8 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 62,2 mlr. USD


Zgodovina
Od 1920 je bil Irak britansko mandatno ozemlje, 1930 formalno samostojen kot kraljevina (Fejsal Irak) pod britansko oblastjo, 1932 konec britanskega mandata. V drugi svetovni vojni je bil Irak nevtralen do 1943, takrat je stopil v vojno proti Nemčiji. 1958 padec monarhije, umor kralja Fejsala II. in ministrskega predsednika Nurija Pashe As Saida, oblast je prevzela revolucionarna vlada generala Abdul Karim Qassim (umorjen 1963). Sledilo je zbliževanje z Egiptom in G. A. Naserjem. 1972 naftna industrija podržavljena, potem so izbruhnili spori s sosednjimi državami zaradi nafte in interesov v okviru ladijskega prometa (v Šat el Arabu in Perzijskem zalivu). 1961 je vlada zatrla vstajo iraških Kurdov. Po 1972 se je država gospodarsko in politično povezala z ZSSR. 1979 je odstopil general Ahmad Hassan Al Bakr, novi predsednik vlade in predsednik revolucionarnega sveta je postal general S. Husein. 1980 je izbruhnila iransko-iraška vojna (zalivska vojna). Končala se je z velikimi izgubami med civilnim prebivalstvom in razdejanjem naftnih črpališč ob Šat el Arabu v obeh državah. V vojni so obstreljevali tudi tankerje drugih držav v Perzijskem zalivu (tankerska vojna). 1981 je izraelsko vojno letalstvo porušilo jedrsko elektrarno blizu Bagdada. 1988 sklenjeno premirje z Iranom; znova posredovanje proti upornemu kurdskemu civilnemu prebivalstvu, pri tem uporabljeni tudi bojni plini. Sledila so opozorila OZN, ker je Irak razvijal jedrsko orožje. Iraške vojaške enote so zaradi ozemeljskih sporov zasedle Kuvajt (2.8.1990) in ga priključile Iraku kot 19. provinco. Varnostni svet OZN je enoglasno obsodil iraški napad. Ker se Irak ni hotel umakniti iz Kuvajta, je bila najprej uvedena gospodarska osamitev, nato pa se je začela vojaška intervencija združenih zavezniških sil. Po šest tednov trajajoči vojni so porazile iraško vojsko. Po njenem umiku z ozemlja Kuvajta so se uprli Kurdi in šiiti; vstajo je zadušila narodna garda, zvesta S. Huseinu. Kljub embargu OZN (prizadel je predvsem civilno prebivalstvo) in novim zračnim napadom zavezniških sil je Irak le deloma izpolnil pogoje za sklenitev premirja – med temi tudi zahteva po posredovanju podatkov ter uničenju iraškega jedrskega, biološkega in kemičnega orožja – in zavrnil priznanje suverenosti Kuvajta. Maja 1992 je kurdsko prebivalstvo v Iraku izvolilo parlament, ta pa je oktobra razglasil kurdsko državo na S države. Istega meseca so opozicijske skupine oblikovale protivlado. Ta si po padcu S. Huseina prizadeva ustvariti demokratično državo na federativni osnovi. Zaradi nenehnih napadov iraških enot na šiitsko prebivalstvo na S je do konca 1993 moralo zbežati v Iran na tisoče ljudi. Oktobra 1995 je na prvih neposrednih predsedniških volitvah v državi zmagal S. Husein (99,96 % glasov). Po terorističnem napadu 11.9.2001 je ameriška vlada Irak obtožila, da ščiti teroriste in skuša izdelati orožje za množično uničenje. Pod pritiskom so novembra 2002 dovolili obnovitev mednarodnih inšpekcij za nadzor orožja, toda inšpektorji OZN niso našli dokazov o obstoju nedovoljenega orožja. 20.3.2003 sta Velika Britanija in ZDA napadli Irak, čeprav za to nista imeli odobritve Varnostnega sveta OZN; vojni so nasprotovale vse druge stalne in večina nestalnih članic sveta. Britanci so zasedli jug države z Basro, kurdski uporniki pa sever (Mosul, Kirkūk). Iraška vojska ni bila kos Američanom, ki so 9.4.2003 zasedli Bagdad in s tem se je vojna praktično končala. Američani so aretirali večino članov iraškega vodstva, 13.12.2003 pri Tikritu tudi Huseina. Svoje pripadnike mirovnih sil so v Irak poslale še druge države, v večjem številu Poljska, Ukrajina in Bolgarija, ne pa tudi Nemčija, Francija in Rusija. Napadi na okupacijske vojake in splošno brezvladje se po zavzetju države niso ustavili, še posebej bojevita je šiitska večina, ki jo vodi duhovnik Muqtad As Sadr. Čeprav naj bi Iračani oblast nad državo dobili že 30.6.2004 in šiitska večina zahteva splošne volitve, se to ni zgodilo.

Sorodna gesla: An Najaf | Baas | Bagdad | bagdadska železnica | Bližnji vzhod | Evfrat | Fejsal II. | Husein, Sadam | Karbalā | Kurdi | Mezopotamija | Naser, Gamal Abdel | Puščavski vihar | Qassim, Abdul Karim | Šat el Arab | Tigris | zalivska vojna


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek