tehnični napredek, poleg povečanja števila zaposlenih in obsega kapitala tretja pogonska sila gospodarske rasti. Tehnični napredek se odraža v naraščajoči proizvodnosti dela in kapitala, tako da celotni narodnogospodarski output tudi pri količinsko nespremenjenih vložkih proizvajalnih dejavnikov narašča.
Vrste Tehnični napredek se kaže v boljši kakovosti izdelkov ali v novih izdelkih (proizvodna inovacija) in v izboljšanih ali novih tehničnih postopkih (inovacija postopkov). Z vidika ekonomije vzročno-posledičnih povezav razlikujemo avtonomni tehnični napredek (vzroki so neekonomske narave) in spodbujeni tehnični napredek (vzroki so ekonomske narave, npr. spremembe v cenovnih razmerjih in razmerjih v razpoložljivosti proizvajalnih dejavnikov; racionalizacija). Glede na pojavno obliko pa razlikujemo nevtralni tehnični napredek (povečanje proizvoda ob nespremenjenem medsebojnem razmerju obeh proizvajalnih dejavnikov), delovno varčni tehnični napredek (povečanje proizvoda ob razmeroma manjšem delu glede na kapital) in kapitalsko varčni tehnični napredek (povečanje proizvoda ob razmeroma manjšem kapitalu glede na delo).
Zgodovinski pomen Tehnični napredek se je pred industrijsko revolucijo in na njenem začetku izražal predvsem v naraščajoči delitvi dela in specializaciji, pozneje pa v nenehnih in prelomnih velikih tehničnih iznajdbah; njihovemu gospodarskemu izkoriščanju je v prihodnjih obdobjih sledila neslutena gospodarska rast. J. Schumpeter govori o teh razvojnih stopnjah tehničnega napredka: 1790–1840 (izkoriščanje parne sile); 1840–1900 (uvedba železnice); 1900–1935 (uvedba avtomobila in prelomne iznajdbe na področju kemije in elektrotehnike); obdobje po drugi svetovni vojni (inovacije v petrokemiji, elektroniki, razvoj vesoljskih poletov in nadaljnja motorizacija). V vrednotenju tehničnega napredka se vse bolj nakazuje pomembna sprememba: prejšnje slepo zasledovanje razvoja se vse bolj umika kritičnemu vrednotenju, ki poskuša upoštevati tudi neekonomske in negativne posledice tehničnega napredka.
Dostopnost