galvanotehnika, področje tehnike, ki izkorišča galvanske pojave, predvsem prenos snovi v elektrolitu pod vplivom električnega toka (elektroliza). Kot elektrolit uporabljajo raztopino kovinske soli, ki je v kadi. Vanjo sta potopljeni dve elektrodi: pozitivna elektroda oz. anoda je plošča iz kovine, ki jo nanašajo, negativna elektroda oz. katoda pa je priključena na predmet, ki ga želijo prevleči s kovino. Pri bakrenju je anoda bakrena, elektrolit pa bakrov sulfat(VI). Ob prehodu električnega toka se na predmet nalaga plast bakra; njena debelina (navadno 5 µm do 0,1 mm) je odvisna od časa učinkovanja in gostote toka. Pogoj za dober oprijem prevleke je temeljito čiščenje in razmastitev predmeta, ki navadno poteka elektrolitsko; zaradi intenzivnega nastajanja vodika se raztapljajo maščobni delci. Prevleka ima skoraj enako obliko kot površina predmeta (gladka ali hrapava). S sijajnimi kopelmi nastanejo gladke, sijajne obloge, zato naknadno poliranje ni potrebno. Glavni veji sta galvanostegija in galvanoplastika (izdelava kovinskih predmetov po elektrolitski poti). Pri galvanostegiji oz. elektroplatiranju nanašajo prevleke iz plemenitih kovin, s katerimi zaščitijo površino predmeta ali mu izboljšajo videz (srebrenje, zlatenje), ali zelo odpornih kovin, ki površino ščiti pred obrabo in drugimi mehanskimi poškodbami (cinkanje, nikljanje). Pri kromanju kot elektrolit uporabljajo raztopino kromove kisline. Pri galvanoplastiki izdelajo formo predmeta, v katerega nanesejo plast kovine. Kovino nato odstranijo iz forme in navadno zalijejo s svincem ali drugo mehko kovino z nizkim tališčem. Takšen izdelek je natančna kopija posnetega predmeta; uporablja se za izdelavo kopij svinčenega stavka ali klišejev (galvano oz. matrica), za posnetke arheoloških najdb, umetniških kipov, medalj, matric za izdelavo gramofonskih plošč ipd. Na kopiji so tudi drobne strukture galvansko oblikovanih površin.
Dostopnost