filozofija narave, področje filozofije, ki pojmuje naravo v njeni celotnosti bodisi kot temeljno teorijo naravoslovja bodisi kot metafiziko narave. Filozofija narave se je začela s kozmologijami in kozmogonijami jonskih filozofov narave (Tales iz Mileta, Anaksimander, Anaksimen, tudi Empedokles ter Demokritov in Epikurov atomizem). Svoj prvi vrh je dosegla z načelom raziskovanja »fizike« pri Aristotelu. Pri stoi je filozofija narave kot »fizika« postala glavna filozofska disciplina. Sholastika je aristotelsko filozofijo narave razvijala naprej. Renesansa jo je večidel pojmovala kot eksperimentalno filozofijo. V novem veku so zasnovali celo vrsto spekulativnih sistemov filozofije narave, med njimi je pomemben zlasti Schellingov sistem; po drugi strani so filozofijo narave razvijali kot spoznavnoteoretski in metodološki temelj naravoslovja (zlasti I. Kant in novokantovstvo), pa tudi kot filozofsko obdelavo in pojasnjevanje rezultatov naravoslovja (N. Hartmann, logični pozitivizem). Raziskovanje filozofije narave je bistveno spodbudil Ch. R. Darwin z razvojno teorijo in na splošno naravoslovci, ki so mdr. razpravljali o načelih in metodah modernega naravoslovja, o možnosti enotnih načel razlage sveta, o vprašanju smotrnostnega mišljenja (cilj–vzrok) pri razumevanju narave in o razvojnoteoretskih vprašanjih, npr. o razvoju življenja iz najpreprostejših beljakovin (R. Carnap, F. Dessauer, P. Teilhard de Chardin, C. F. von Weizsäcker, W. Heisenberg).
Dostopnost