Friderik (nemško Friedrich), knezi:1. Friderik I., švabski vojvoda, †1105; zvest privrženec cesarja Henrika IV., ta mu je dal za ženo hčerko Agnes in podelil vojvodino Švabsko. Friderik I. je bil začetnik Staufovcev, stari oče Friderika I. Barbarosse.
Sorodna gesla: Friderik I. Barbarossa | Henrik IV. | Staufovci2. Friderik I. Barbarossa[‘rdečebradec’], nemški kralj in cesar (1152–90), Staufovec, sin švabskega vojvode Friderika in Welfinje Judite, *ok. 1122, †10.6.1190 (utonil); 1152 je na kraljevskem prestolu nasledil strica Konrada III., 1155 ga je papež v Rimu kronal za cesarja; pomiril je deželo in zagotovil prevlado Staufovcev. Po 1158 zapleten v različne spopade s severnoitalijanskimi mesti (Milano) in papežem Aleksandrom III.; njegov kancler je bil Rainald von Dassel. Po miru v Benetkah (1177) je bratrancu Henriku Levu, ki ga ni hotel spremljati na njegovih pohodih v Italijo, odvzel posest (bavarsko vojvodino) in jo podelil v fevd Otonu I. – Friderik I. je poosebljal viteški ideal tedanje dobe; vedrina, uravnoteženost, izrazit občutek za pravico (državni zbor v Roncaglii 1158, vnovična oživitev starega rimskega prava). Pod njegovo oblastjo se je začela razvijati nemška kultura visokega srednjega veka. Med tretjo križarsko vojno, ki jo je vodil sam, je utonil med kopanjem v reki Göksu (v j. Anatoliji v Turčiji).
Sorodna gesla: Aleksander III. | Arhipoeta | avstrijska zgodovina | Češka | Filip Švabski | Friderik I. | Hadrijan IV. | Henrik Lev | Henrik VI. | italijanska zgodovina | Konrad III. | Kristijan I. | križarske vojne | Legnago | lombardska zveza mest | nemška zgodovina | Oton Freisinški | Oton I. | Pfalz | Poljska | privilegium minus | protonotar | Rainald von Dassel | Ronkalske poljane | Sardinija | Staufovci | Valdemar I. Veliki | vojvoda3. Friderik II., nemški kralj in cesar (1212–50), Staufovec, vnuk Friderika I., sin cesarja Henrika VI. in Konstance Sicilske, *26.12.1194 Iesi (pri Anconi), †13.12.1250 Fiorentino; kot mladoletni kralj Sicilije vzgojen v j. Italiji pod skrbništvom papeža Inocenca III. Papež ga je kot protikralja poslal v boj z Otonom IV., pri tem so ga podprli Francozi (bitka pri Bouvinesu 1214); 1212 kronan za kralja, 1220 za cesarja. Razširil je pravice nemških deželnih knezov (1220/32), zato so ga podprli pri njegovih dejavnostih v Italiji. Oblikoval je sicilsko normansko državo; uvedel centralistično upravo, davčne reforme, intenzivno gospodarstvo, stalno vojsko in mornarico; zgradil utrdbe, ustanovil prvo državno univerzo v Neaplju (1224). Ob poskusu, da bi ta državni sistem uvedel v srednji in severni Italiji, se je zapletel v boje s papeži (Gregor IX., Inocenc IV.) in mesti v Lombardiji. Kljub izobčenju je izpeljal križarski pohod (1228/29) in se okronal za jeruzalemskega kralja. Po zmagi nad lombardsko zvezo pri Cortenuovi (1237) se je nasprotje med cesarjem in papežem še zaostrilo (Friderik II. je bil »antikrist«; v Nemčiji sta bila izvoljena protikralja Henrik Raspe in Viljem Holandski; atentati na cesarja; izdaja v najbližjem Friderikovem krogu). Po njegovi smrti se je staufovsko gospostvo sesulo. – Friderik II. je bil ljubitelj antične, arabske in krščanske filozofije, podpiral je znanost, pesništvo in umetnost; napisal je knjigo o lovu s sokoli.
Sorodna gesla: avstrijska zgodovina | Babenberžani | Friderik II. | Henrik VI.5. Friderik Lepi, nemški protikralj (1314–30), Habsburžan, sin Alberta I., *1289, †13.1.1330 grad Gutenstein (Spodnja Avstrija); 1314 ob dvojnih volitvah izvoljen za nemškega kralja (poleg Ludvika IV. Bavarca). 1322 ga je Ludvik premagal in ujel pri Mühldorfu (na Innu). Po priznanju Ludvika za kralja je bil 1325 izpuščen in prevzel formalno soregentstvo, vendar ga ni izvajal v praksi. Poraz proti Švicarski konfederaciji 1315 na Morgartnu in zaton habsburške oblasti v Švici.
Sorodna gesla: Albert I. | Ludvik IV. Bavarec | Morgarten | nemška zgodovina | Švica6. Friderik I. Bojeviti, mejni grof v Meißnu, prvi saški volilni knez (1423–28), *11.4.1370, †4.1.1428 Altenburg; neuspešno se je bojeval proti husitom. Sprejel je nemške profesorje iz Prage in ustanovil univerzo v Leipzigu (1409).
Sorodna gesla: husiti | Saška7. Friderik I., brandenburško-pruski knez (1415–40), gradiščan v Nürnbergu (od 1397), *1371, †20.9.1440 Cadolzburg; cesar Sigismund Luksemburški ga je 1417 imenoval za mejnega grofa in brandenburškega volilnega kneza, začetnik brandenburško-pruske rodbine Hohenzollern; kot vojskovodja neuspešen v vojni proti husitom.
Sorodna gesla: Hohenzollerji | husiti | Sigismund Luksemburški8. Friderik III., nemški kralj in cesar (1440–93), Habsburžan, *21.9.1415 Innsbruck, †19.8.1493 Linz; 1440 kronan za nemškega kralja, 1452 za cesarja; preudaren vladar, ki je skrbel predvsem za povečanje habsburških posesti; v težjih položajih se je omejeval na pasivni odpor in kljub temu sinu zapustil velikansko dediščino. Izgubil je Češko, začasno tudi Spodnjo Avstrijo; bil je obseden z idejo o neminljivosti in prevladi Avstrije (geslo AEIOU, Alles Erdreich ist Österreich untertan, ‘vsa zemlja je podložna Avstriji’); preživel je vse nasprotnike in dedoval za njimi (tudi po celjskih grofih). Največji politični uspeh je bila poroka sina Maksimilijana I. z Marijo, dedinjo dežel Burgundije.
Sorodna gesla: avstrijska zgodovina | Burgundija | cesar | Habsburžani | Köln | Ladislav Posthumus | Maksimilijan I. | Matija Korvin | Nikolaj V. | Pij II. | slovenska zgodovina | Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda9. Friderik II. Celjski, grof in državni knez (od 1436), †1454; poleg očeta Hermana II. in sina Ulrika II. najpomembnejši predstavnik rodu celjskih grofov; 1443 končal dolgotrajni boj s Habsburžani, sklenil dogovor o dedovanju notranjeavstrijskih gospostev in dosegel potrditev knežjega položaja; pod njim je bilo Celje 1451 povišano v mesto, Celjani pa so pridobivali posestva v Slavoniji in na Hrvaškem ter fevdalne časti na območju od Češke do Dalmacije. Njegova prva žena je bila Elizabeta Frankopanska; tragično končan drugi zakon z Veroniko Deseniško je odmeval tudi v književnosti.
Sorodna gesla: celjski grofje | Herman II. Celjski | slovenska zgodovina10. Friderik III. Modri, saški volilni knez (1486–1525), *17.1.1463 Torgau, †5.5.1525 grad Lochau (Annaburg); prizadeval si je reformirati cesarstvo; 1519 odklonil izvolitev za cesarja; 1502 ustanovil univerzo v Wittenbergu. Luthrov podpornik in zaščitnik, omogočil mu je varno pot v Worms in mu zagotovil varstvo in bivališče na gradu Wartburg.
Sorodna gesla: kalvinizem | vestfalski mir | Viljem I. Oranski12. Friderik V., palatinski grof (Pfalz) in volilni knez (1610–23), »zimski kralj«, *26.8.1596 Amberg, †29.11.1632 Mainz; voditelj protestantske unije. 1619 je sprejel izvolitev za češkega kralja, a je moral po porazu na Beli gori (1620) pobegniti v Holandijo; domov se je lahko vrnil šele 1631.
Sorodna gesla: Bela gora | Češka | kalvinizem | Maksimilijan I. | Pfalz | Rupert Kavalir | tridesetletna vojna | unija | Zofija Pfalška13. Friderik Viljem Veliki, volilni knez v Prusiji (1640–88), *16.2.1620 Berlin, †9.5.1688 Potsdam; organiziral stalno vojsko, v vestfalskem miru 1648 dobil Pomorjansko, Magdeburg, Halberstadt in Minden; vojvodino Prusijo ločil od Poljske (v miru iz Olive 1660), 1675 premagal Švede pri Fehrbellinu. Doma je uveljavil absolutizem in oblikoval enotno državo z osrednjo upravo. Z naselitvijo kmetov in s pospeševanjem poljedelstva poskušal odpraviti posledice tridesetletne vojne, urejal prekope, 1685 sprejel iz Francije izgnane hugenote; ti so v deželo prinesli nove obrti; ustanovitelj kolonij v Afriki (Groß-Friedrichsburg na Zlati obali).
Sorodna gesla: Friderik Viljem Veliki | Pitt, William starejši15. Friderik I., pruski kralj (1701–13), kot brandenburški volilni knez Friderik III. (od 1688), sin Friderika Viljema, *11.7.1657 Kaliningrad, †25.2.1713 Berlin; politiko njegovega očeta je najprej nadaljeval E. Danckelmann, pozneje različni ministri; v zunanji politiki je podpiral Avstrijo (španska nasledstvena vojna), zato je privolila v njegovo samookronanje za »kralja v Prusiji«; mecen umetnosti in znanosti (ustanovitelj univerze Halle 1694, Akademije umetnosti 1696, Družbe znanosti 1700 v Berlinu); na svoj dvor je povabil G. W. Leibniza, S. von Pufendorfa in A. Schlüterja.
Sorodna gesla: Danckelmann, Eberhard | kronanje | Leibniz, Gottfried Wilhelm | Prusija | Pufendorf, Samuel von | Schlüter, Andreas | španska nasledstvena vojna | Zofija Šarlota16. Friderik Viljem I., pruski kralj (1713–40), sin Friderika I., *15.8.1688 Berlin, †31.5.1740 Potsdam; organiziral učinkovit upravni aparat, vestno in varčno uradništvo ter finančno upravo; poskrbel za vnovično naselitev kmetov (začetki osvobajanja kmetov). Največ časa pa je posvetil vojski, to je povečal na 80.000 mož, poleg tega pa je po urjenju postala močnejša od drugih (vojaški kralj).
Sorodna gesla: Danckelmann, Eberhard | Hohenzollern | nemška zgodovina | Prusija17. Friderik II. Veliki, pruski kralj (1740–86), sin Friderika Viljema I., *24.1.1712 Berlin, †17.8.1786 Sanssouci (Potsdam); poskušal se je izmakniti očetovi strogi vzgoji (ponesrečen beg 1730); strog zapor v Küstrinu; po spravi z očetom druženje z umetniki, učenjaki (mdr. Voltaire) in pisateljevanje. Ko je zavladal, je zahteval Šlezijo; zasedel jo je v dveh šlezijskih vojnah (1740–42, 1744/45); v sedemletni vojni (1756–63) jo je moral braniti pred koalicijo, sklenjeno med Avstrijo, Saško, Rusijo in Francijo (W. A. Kaunitz); z vrsto bleščečih zmag je Prusiji zagotovil položaj evropske velesile (začetek nemškega dualizma). Pri prvi delitvi Poljske 1772 je pridobil Zahodno Prusijo. Frederik II. je poskušal odpraviti vojno škodo in povečati blaginjo v deželi; upošteval je človekoljubne zahteve razsvetljenstva (»Sem prvi služabnik svoje države.«). Kultiviranje zemlje, naselitev 57.000 družin; izboljšanje položaja kmetov; merkantilizem; razvoj izobraževalnega sistema; reforma sodstva (splošno prusko deželno pravo, odprava mučenja); avtor političnih in filozofskih spisov.
Sorodna gesla: Ferdinand | Napoleon I. | nemška zgodovina | Waterloo22. Friderik Viljem IV., pruski kralj (1840–61), sin Friderika Viljema III., *15.10.1795 Berlin, †2.1.1861 Sanssouci (Potsdam); imenovan Romantik na prestolu; obljubljal zlitje Prusije v večjo Nemčijo, vendar zavrnil zahteve revolucije 1848 in odklonil cesarsko krono, ki mu jo je ponudil frankfurtski parlament; konec 1848 oktroiral ustavo z volilno pravico v treh razredih. Njegov poskus oblikovanja malonemške zveze je spodletel zaradi nasprotovanja Avstrije (olomouške punktacije). Zaradi bolezni je moral 1857 vladne posle izročiti bratu Viljemu I.
Sorodna gesla: Avgustenburžani | Eiderski Danci | londonski protokol24. Friderik I., regent (1852–56), badenski nadvojvoda (1856–1907), *9.9.1826 Karlsruhe, †28.9.1907 otok Mainau; zet cesarja Viljema I., zagovarjal liberalno politiko kot tudi načelo nemške združitve pod pruskim vodstvom. Kljub sodelovanju v nemški vojni 1866 podprl Bismarckovo ustanovitev cesarstva.
Sorodna gesla: Bismarck, Otto | Viljem I.25. Friderik III., nemški cesar in kot pruski kralj Friderik (1888), Hohenzoller, sin Viljema I., *18.10.1831 Potsdam, †15.6.1888 prav tam; poročen z britansko princeso Viktorijo, ki je zelo vplivala nanj; odprt za liberalna mnenja, zato večkrat v nasprotju z notranjo politiko O. Bismarcka; vendar je podpiral ustanovitev cesarstva. Vojskovodja v vojnah 1866 in 1870/71; zbolel, zato vladal le 99 dni.
Dostopnost