letenje, 1. splošno:gibanje telesa brez dotika s trdno podlago ali vodno gladino. Letalniki pri letu na različne načine premagujejo težo, ki jih vleče proti Zemlji. Na telesa pri prostem padu poleg teže delujejo zračni upor in sile, ki jih povzroča gibanje okoliškega zraka. Njihova pot je odvisna od začetne hitrosti (met, balistična krivulja). Baloni izkoriščajo aerostatični vzgon, pri katerem lahko in veliko telo, napolnjeno s plinom majhne gostote (vodik, helij ali vroč zrak), lebdi v težjem okoliškem zraku (aerostatika). Letenje letal in zmajev temelji na dinamičnem vzgonu, ki se pri vzdolžnem gibanju skozi okoliški zrak pojavi na njihovih nosilnih površinah oz. krilih. Jadralna letala za vzdolžno gibanje izkoriščajo potencialno energijo, ki jim jo ob začetku leta da vlečno letalo ali vitel, zmaji pa se spustijo s pobočja hriba. Med letom se dvigajo zaradi vzgornikov ob pobočjih hribov ali v območju termike. Motorna letala si z vzdolžnim potiskom propelerskega ali reakcijskega motorja sama ustvarijo potrebne pogoje za nastanek dinamičnega vzgona na krilu (aerodinamika). Raketa izkorišča zakon o ohranitvi gibalne količine: iz zadka z nadzvočno hitrostjo iztekajo zgoreli plini in raketo potiskajo v nasprotni smeri.
Kratek pregled: letenje Pri jadranju oz. drsenju se letalo vzdolžno giblje, pri tem pa počasi pada. Razmerje med dolžino preletene poti in začetno višino podaja drsno število. Letalo, ki poleti iz točke A in pristane v 100 m oddaljeni, 10 m niže ležeči točki B, ima drsno število 10 (100 m/10 m). Njena obratna vrednost je drsno razmerje. Drsno število je odvisno od konstrukcijske izvedbe letala (oblika profila, teža). Prizadevajo si izdelati krila, ki ob čim večjem vzgonu zagotavljajo čim manj vzdolžnega zračnega upora. Pilotske kabine jadralnih letal imajo aerodinamično obliko, zato pilot v njej skoraj leži. Drsna števila sodobnih jadralnih letal se približujejo 40, zmaji pa imajo drsno število od 4 do 12. Dinamični vzgon na nesimetričnem profilu letalskega krila je posledica razlike v hitrosti, s katero zrak obteka zgornjo in spodnjo površino krila. Na zgornji strani je hitrost zraka večja, zato tlak pade, na spodnji strani pa se hitrost zmanjša in tlak poveča. Razlika tlakov ima za posledico silo, ki deluje navpično navzgor in drži letalo v zraku. S premičnimi krmili na krilu in repu pilot spreminja položaj letala v zraku: s smernim krmilom ga obrača okrog navpične osi, z višinskim krmilom okrog prečne osi, s krilci, ki se premikajo v nasprotnih smereh (eno se dviga, ko se drugo spušča), pa okrog vzdolžne osi. Krilo ima ponavadi večji vpadni kot kot višinski rep. Takšni vpadni koti povečujejo stabilnost letala in ga pri motnji v letu samodejno izravnajo. Razlika med kotoma je merilo stabilnosti letala. Boeing 747 je največje potniško letalo, ki ga uporabljajo tudi za hitre prevoze tovora (npr. pošte, lahkih in vrednih predmetov). Zmaji in jadralna letala med letom počasi padajo proti Zemlji. Dvigajo se le, če pilotu uspe najti vzgornik (ob pobočjih ali v predelih termičnih dviganj). Helikopter drži v zraku vlečna sila rotorja, ki jo da dinamični vzgon vrtečih se krakov. Padalo zaradi velikega zračnega upora zmanjša hitrost padanja, ki dopušča varen pristanek na Zemlji. Medtem ko so stara, kupolasta padala omogočala le majhne spremembe smeri leta, je z novimi, pravokotnimi padali mogoče celo jadrati.
Sorodna gesla: aerodinamika | aerostatika | balistična krivulja | drsno razmerje | drsno število | gibalna količina | letalo | met | raketa | teža | vzgon | zmaj2. zoologija:žuželke letajo tako, da hitro udarjajo z enim ali dvema paroma kril; z njimi delajo zapletene krivuljaste in vrteče se gibe. Za letanje niso pomembna samo krila. Takšnemu načinu gibanja se je moralo prilagoditi celotno telo, in sicer s težo in obliko. Prednosti letanja so velike, cena pa visoka: noben tekač ali plavalec glede na telesno težo ne potrebuje toliko energije kot letalec. Za premagovanje različnih zahtev so se razvile tudi različne letalne tehnike. Premikajo se lahko neodvisno drugo od drugega (kačji pastirji) oz. z določenim faznim pomikom (kobilice) ali pa so trdno stisnjeni (čebele, nekateri metulji). Hišna muha udari 250-krat, nekatere gobje mušice več kot 1000-krat v sekundi. Jadralni let je let mnogih velikih ptičev, pa tudi nekateri manjši sesalci (vrečarica poletuša, leteči makiji), plazilci (leteči zmaj), dvoživke (žaba jadralka) in ribe (morske lastavice) letijo na ta način. Jadralno letenje jastrebov, kanj, orlov je drsno letenje v dvigajočih se zračnih gmotah. Morski jadralci (albatrosi) izrabljajo pri letu razlike v hitrosti vetrov. Aktivno letenje so razvili sesalci (netopirji), ptiči in izumrli plazilci (leteči zavri), mnoge žuželke. Pri pasivnem letenju živali uporabljajo trdna (negibna) krila oz. letalne mrene kot mirujoče letalne površine. Hišna muha doseže hitrost ok. 6 km/h, čebela 30 km/h, škorec in golob 70 km/h, sokol selec pa v strmem letu več kot 150 km/h.
Dostopnost