steklo, 1. splošno:amorfna (trdna nekristalična) snov, v kateri so gradniki razporejeni naključno brez kakršnekoli urejenosti; običajno je zmes natrijevega in kalcijevega silikata. Surovine za izdelavo stekla so predvsem pesek, talila (soda, pepelika, kreda) in kovinski (alkalijski oz. zemljoalkalijski) oksidi. Steklo je navadno prozorno ali presojno, brezbarvno ali obarvano s kovinskimi oksidi (železo, mangan, baker, krom). Odporno je proti številnim kemikalijam; je dober električni in toplotni izolator. Čeprav je pri sobni temperaturi krhko in se zdi trdno, je v resnici izredno viskozna tekočina, ki zelo počasi spreminja svojo obliko. To je mogoče opaziti npr. pri velikih lečah ali astronomskih daljnogledih. S segrevanjem na temperaturo 500–1000 °C se počasi (brez faznega prehoda) zmehča in ga je mogoče preoblikovati. Nekdaj so surovine talili v talilnih pečeh. Vanje so vstavili enega ali več talilnih loncev z zmogljivostjo 100–500 kg. Takšne peči so v uporabi le še za izdelavo posebnih vrst stekla ali pri postopku, pri katerem steklo pihajo. Za izdelavo večjih količin zdaj uporabljajo dve vrsti kadnih peči: 1. dnevne oz. šaržne kadi z zmogljivostjo do 10 t; taljenje traja en dan, po delu kad popolnoma izpraznijo in nato postopek ponovijo od začetka; 2. trajne kadi; te delujejo nenehno (kontinuirano) in pretalijo do 400 t na dan. Večje kadi za pridobivanje ploskega stekla so dolge do 100 m in sprejmejo 2500 t steklene taline. Taljenje poteka v več stopnjah: pri surovem taljenju se pri temperaturi 1000–1200 °C zmes zmehča (pri tem se sprošča veliko plinov); konča se, ko zmes postane prozorna. Nato se začne bistrenje: iz taline odstranijo mehurčke plina in jo tako homogenizirajo. Za bistrenje uporabljajo posebne dodatke (steklarska mila, npr. arzenik, Glauberjeva sol) in zvišajo temperaturo. Talina postane bolj tekoča, to pa pospeši izhajanje mehurčkov plina. Nato znižajo temperaturo na 900–1200 °C.
Vrste stekla Najpomembnejši vrsti sta votlo in plosko steklo; plosko steklo se deli na lito steklo in okensko ali zrcalno steklo. Lito steklo je navadno kalcij-natrijevo steklo; ker ni popolnoma prozorno, ga uporabljajo tam, kjer popolna prozornost ni potrebna ali zaželena (surovo steklo, ornamentno steklo, profilno steklo). Zahtevnejše je izdelovanje okenskega ali zrcalnega stekla; nekdaj so ga izdelovali s pihanjem; steklene valje so nato razrezali, zravnali in zgladili. Šele po 1900 so plosko steklo izdelovali neposredno iz steklene taline. Na začetku 60. let se je v Veliki Britaniji pojavil postopek s plavajočo talino: stekleno talino določene debeline vodijo po kopeli iz raztaljenega kositra (dolgi do 60 m); pri vstopu je temperatura 1000 °C, pri izstopu pa 600 °C; v uri lahko naredijo do 3000 m2 ploskega stekla; debelo je 1,5–20 mm. Plosko steklo se uporablja za okenske šipe ali pa ga oplemenitijo in predelajo (varnostno steklo, večplastno steklo, neprebojno steklo, motno steklo, grelno steklo, steklo za zrcala). Največ steklenih izdelkov je iz votlega stekla; zanj uporabljajo predvsem kalcij-natrijevo steklo, kristalno steklo, svinčev kristal in razl. posebna stekla. Glede na izdelavo je votlo steklo lahko ustno pihano (steklopihaštvo) in strojno pihano. Pri strojnem pihanju uporabljajo več postopkov, npr. stiskanje v posebnih votlih formah (npr. za steklenice, kozarce) in centrifugalno litje; pri tem dobi steklena talina želeno obliko tako, da se votel model hitro vrti. Votlo steklo uporabljajo za embalažo (shranjevanje in prevoz pijač, tekočin, živil, kemijskih, farmacevtskih ali kozmetičnih izdelkov), stekleno posodo (steklena keramika), odporno proti temperaturi, gradbene elemente (stekleni zidaki, betonsko steklo, stekleni strešniki, penasto steklo); za izdelavo svetil (žarnice, senčniki svetil, žarometi), laboratorijsko in medicinsko opremo (jensko steklo, kremenovo steklo). Steklo tudi umetniško oblikujejo in krasijo, npr. z nataljevanjem stekla v drugi barvi (filigransko steklo, steklo millefiori), slikanjem z barvami, zlatom ali črno spajko, s platiranjem, krakeliranjem (ledeno steklo), vlaganjem zlatih lističev med dva tesno prilegajoča se oboda steklene posode; znani so tudi oblikovanje masivnega barvnega stekla (npr. rubinskega ali hialitnega stekla), brušenje, graviranje, razenje in bodkanje z diamantno konico ter jedkanje. Posebno zahtevno je optično steklo (za leče, filtre in zrcala). Njegova značilnost je izjemna homogenost, odstopanje v sestavi po celotni prostornini steklene mase je na ppm-območju (ppm). S posebno sestavo steklene taline dosežejo zelo velik lomni količnik in želeno disperzijo. V zadnjih letih so odkrili kovinsko steklo, tj. kovinsko talino, ki se zelo hitro ohladi in se zato masa amorfno strdi brez kristalov. Za kovinsko steklo sta značilni velika trdota in mehanska trdnost, delno se lahko namagneti; uporabno je v elektrotehniki.
Zgodovina Steklo so poznali v starem Egiptu že v 4. tl. pr. n. š. V srednji Evropi so od srednje bronaste dobe naprej iz stekla oblikovali jagode za nakit (koralde), od halštatske dobe posodo, v latenski dobi pa zapestnice. Rimljani so ga prvi uporabljali za okna ter izdelovali uporabno in umetniško dragoceno posodo in nakit. Optično steklo so v 19. st. izpopolnili mdr. E. Abbe, J. von Fraunhofer, F. O. Schott.
Dostopnost