fiziokracija [grško, ‘vladanje narave’], socialni in narodnogospodarski nauk, značilen predvsem za Francijo v 18. st.; nadomestil je merkantilizem; utemeljil ga je F. Quesnay, dopolnil in razvil A.-R.-J. Turgot, drugi zagovorniki H. G. R. de Mirabeau, P. S. Du Pont de Nemours, Mercier de la Rivière. Družbene vede temeljijo na naravnem pravu; obstajata dve ureditvi sveta: ordre naturel, od boga ustvarjena harmonična ureditev, in ordre positif, časovno omejena ureditev sveta, ki jo je ustvaril človek. Da bi bila družbena blaginja čim večja, naj bi vladar pozitivni red čim bolj približal naravnemu. Veda o gospodarstvu je prilagojena gospodarskim razmeram v Franciji sredi 18. st. (veleposestnikov ni na njihovih zemljiških posestih, te vodijo upravniki ali zakupniki; obrt drobnih podjetij brez vidnejšega tehničnega napredka; skoraj popolna konkurenca na vseh trgih, razen na trgu kmetijskih zemljišč). Nacionalni gospodarski proces poteka v krožnem toku (podobno kot krvni obtok), ki – kot prikazuje Quesnay v svojem delu Ekonomski pregled – poteka med tremi razredi: obrtniki, zakupniki kmetijskih dobrin in lastniki. Obrtniki veljajo za sterilni razred (classe stérile). Njihove cene so zaradi popolne konkurence tako nizke, da jim po odbitku stroškov za surovine zagotavljajo le eksistenčni minimum. Njihovim proizvodom je pripisana le tolikšna vrednost, kakršna ustreza vrednosti za življenje nujno potrebne količine živil. Nasprotno pa zakupniki kot produktivni razred (classe productive) po količini in vrednosti proizvedejo več dobrin, kot je potrebno ob konkurenci za zakupne pogodbe za preživetje, in to kljub porabi. Ta presežek ali neto proizvod (produit net) oblikuje osnovo bogastva naroda; zato je kmetijstvo v središču zanimanja. Ekonomska funkcija lastnikov je v tem, da kot distribucijski razred (classe distributive) popolnoma porabijo prejete zakupnine, kajti omejevanje porabe bi močno prizadelo oba druga razreda in ogrozilo normalen gospodarski proces. Fiziokratski gospodarski nauk je močno vplival na razvoj klasične politične ekonomije in na K. Marxa; obravnavanje gospodarstva kot krožnega toka je temelj sodobne makroekonomije.
Dostopnost