hieroglifi [grško, ‘sveti vrezi’],
1. splošno: označitev za neegipčanski slikovni sistem pisanja, npr. hetitski hieroglifi, majevski hieroglifi.

Sorodna gesla: piktogram
2. jezikoslovje: staroegipčanske pismenke, ki so se iz prvotnih slikovnih znakov (ideogrami, piktografija) razvile v besede in nato v znake za črke; uporabljene od vladavine prve dinastije (ok. 3000 pr. n. š.) in vsaj do konca 3. st. Hieroglifi so lahko označevali: 1. cele besede, 2. več soglasnikov, 3. en soglasnik, ali pa so bili 4. determinativi, tj. znaki brez lastne glasovne vrednosti, ki so bili vstavljeni za napisano besedo kot pojasnilo. Egipčani niso pisali samoglasnikov. Od zelo številnih hieroglifov so jih uporabljali pribl. 600; prvotno so jih pisali le na kamen, od 3. tl. tudi na papirus (egipčanski jezik); v zgodnji dobi so jih poenostavili v hieratično pisavo, v 7. st. pr. n. š. pa v demotsko pisavo. Prvo branje besedila s hieroglifi je uspelo 1822 J. F. Champollionu na osnovi »kamna iz Rosette« s hieratičnim, demotskim in grškim besedilom.

Sorodna gesla: Champollion, Jean François | demotska pisava | egipčanski jezik | egiptologija | egyptienne | hieratična pisava | kamen iz Rosette | kartuša | orientalistika | papirus | piktografija | pisava | sinajska pisava


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek