virus [latinsko, ‘strup, strupena sluz’], necelični, infekcijski mikroorganizmi, ki se razmnožujejo samo znotraj živih celic. Imajo nukleinsko kislino (DNK ali RNK) in beljakovinski plašč (kapsido), ki sestavljata nukleokapsido. Ta je lahko obdana še z dodatno ovojnico (npr. koronavirusi, herpesvirusi, ortomiksovirusi in paramiksovirusi); brez nje so npr. adenovirusi, parvovirusi, pikornavirusi. Virusi nimajo svoje presnove; za razmnoževanje izrabljajo energijo, encime in spojine celic, ki jih okužijo. O izvoru virusov ni trdnih dokazov: morda so nastali iz delčkov celičnih jeder ali pa so končna faza parazitske prilagoditve na gostiteljske celice. Virusi so veliki od nekaj nm do več sto nm. Zaradi svoje majhnosti prehajajo skozi bakterijske filtre, ki sicer zadržijo vse bakterije. Po obliki so lahko paličasti (mnogi rastlinski virusi), kroglasti ali večkotni (virus otroške paralize), lahko pa tudi kompleksnejših oblik, sestavljeni iz glave in repa kot bakteriofagi. Ko virusi naletijo na gostiteljsko celico, se adsorbirajo na sestavne dele celične membrane. Nato začnejo prodirati v celico. V gostiteljsko celico prodre samo dedni material virusa (nukleinska kislina, DNK ali RNK). Virusna nukleinska kislina sproži nastajanje novih, enakih nukleinskih kislin v okuženi celici in virusnih beljakovin, ki so potrebne za nastanek virusne ovojnice. Nato se nukleinska kislina in virusne beljakovine združijo v nove viruse in zapustijo gostiteljsko celico, ki ob tem navadno propade. Virusi lahko gostiteljski celici preusmerijo rast v tumorsko, lahko pa ostanejo v njej še dolgo časa in ji ne škodujejo. Ker so virusi obligatni celični paraziti, so pomembni povzročitelji bolezni, npr. aidsa, otroške paralize, ošpic, noric, koz, mumpsa, gripe, prehlada, infekcij dihal, meningoencefalitisa, sarsa. Proti virusom se borimo s cepivi in epidemiološkimi ukrepi (karantena, zaščita pred okužbo). Klasifikacija virusov temelji na njihovi morfologiji, kemičnih, fizikalnih, seroloških in genetskih lastnostih.
Dostopnost