bog (Bog), 1. religija:kot oseba zamišljeno bitje z nadnaravnimi lastnostmi, od katerega se verujoči čuti odvisnega. Pogosto je čaščenje več bogov (politeizem), od katerih vsak vlada nad določenim območjem sveta oz. področjem življenja (bog vojne, vremena, morja, ljubezni, trgovanja); pobožanstvijo se lahko tudi abstraktne ideje (latinsko Pax, ‘mir’; Victoria, ‘zmaga’; Fortuna, ‘sreča’). Ponavadi takšni skupnosti bogov (panteonu) vlada višji bog, stvarnik drugih bogov in sveta (prehod v henoteizem). Vera v enega boga (monoteizem) priznava in časti le eno božansko bitje, ki je stvarnik in vladar vsega živega.
Sorodna gesla: Aba | deva | diviniteta | henoteizem | kultus | monoteizem | panteon | politeizem2. filozofija:grška filozofija je boga pojmovala kot neosebni izvor vsega bivajočega in s tem zavrnila antropomorfizem tradicionalne mitologije; pri Platonu je bog dobro, ki si ga je kot načelo vse biti mogoče zamišljati zgolj »onstran biti«. Aristotel je v Metafiziki boga postavil kot izvor vsega gibanja; kot najpopolnejša bit je bog čisti duh in sam negiben. Novoplatonizem je poudarjal, da je boga kot Eno in Dobro mogoče opredeliti le negativno. V srednjeveški krščanski filozofiji je bog postal osrednja tema, ki se je razvijala v številnih zasnutkih in motivih. Novoveška filozofija je pojem boga povezala z vprašanjem o spoznavanju. Kant je spoznanje boga umestil na področje vere, vendar je v etiki bogu kot regulativni ideji zagotovil pomembno funkcijo. Hegel je poskušal miselno povezati religiozni in filozofski pojem boga; v njegovem spekulativnem sistemu se bog kaže kot ideja in kot absolutni duh. V postheglovski filozofiji so o bogu govorili kot o proizvodu človeka (Feuerbach). Prepričanje je postalo osnova za marksistično kritiko religije, Nietzsche in predvsem filozofi eksistence pa so v bogu videli etično kategorijo, ideal samouresničitve in razvoja človeka.
Dostopnost