go (japonsko; kitajsko wei chi, korejsko baduk), starodavna vzhodnoazijska miselna igra s preprostimi pravili in domala neskončnim številom kombinacij, priljubljena posebej na Daljnem vzhodu, kjer je doma največ poklicnih goistov; dva igralca (če jih je več: rango), 181 črnih in 181 belih kamnov (elipsoidnih okroglih ploščic, navadno iz stekla ali plastike), kvadratna (lesena) plošča z 19 vodoravnimi in navpičnimi črtami. Igralca izmenično polagata kamne na križišča in jih ne premikata. Pravokotno povezani kamni sestavljajo verigo, ta za življenje potrebuje vsaj dve prazni križišči (očesi), kamor nasprotnik ne sme položiti svojega kamna (pravilo prepoved samomora). Igralec lahko z deske odstrani tisti kamen/verigo, kateremu/kateri s svojo potezo hkrati zapolni še zadnje prosto, pravokotno povezano sosednje križišče (svobodo). Cilj igre je zagraditi več praznih križišč oz. ujeti več nasprotnikovih kamnov. Igra je končana, ko na igralni plošči ni več smiselne poteze. Igralca zapolnita nikogaršnja, nevtralna križišča, seštejeta svoje prostore in prištejeta število ujetnikov, ki sta jih odstranila bodisi že med igro ali jima z njimi ni uspelo narediti dveh očes.

Sorodna gesla: dan | gobang | igre na igralni deski | kju | računalniški šah


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek