novolatinska književnost, latinska književnost od 14. st., ki se je v nasprotju z latinsko srednjeveško književnostjo opirala na antične zglede. Njen utemeljitelj je F. Petrarca, najprej se je uveljavila v Italiji (B. Castiglione, Pietro Bembo, Marco Girolamo Vida). Gojili so ep, epigram, didaktično pesnitev in še posebej pastirsko pesem (bukolsko pesništvo). V Nemčiji se je novolatinska književnost pojavila v humanizmu (C. Celtis, U. von Hutten) in se uveljavila v 16. st. predvsem v šolski drami oz. protestantski tendenčni drami (mdr. Th. Naogeorg, N. Frischlin), v 17. st. pa v liriki J. Baldeja ter jezuitski drami. V Franciji sta novolatinsko književnost gojila predvsem S. Macrimis in Marcus Antonius Muretus, v Angliji Th. More, J. Owen in G. Buchanan.
Dostopnost