Inocenc, papeži:
1. Inocenc I. (402–417), eden zgodnjih zagovornikov rimskega primata; svetnik, god: 28.7.
2. Inocenc II. (1130–43), pravo ime Gregorio Papareschi, *Rim, †24.9.1143 prav tam; iz rimskega mestnega plemstva; z manjšino glasov izvoljen proti Anakletu II., moral pobegniti v Francijo, si je pa (predvsem po zaslugi Bernarda iz Clairvauxa) pridobil splošno priznanje. V Rim ga je pripeljal Lotar III. Supplinburški, katerega je tudi okronal za cesarja, zapletel se je v nasprotja med cesarjem in normanskim kraljem Rogerjem II.

Sorodna gesla: Bernard iz Clairvauxa | Lotar III. Supplinburški
3. Inocenc III. (1198–1216), pravo ime Lotario Conte di Segni, *1160 ali 61 Anagni (Lacij), †16.7.1216 Perugia; uresničil hierokratski program Gregorja VII. in papeštvo privedel na vrhunec moči. Po nenadni smrti cesarja Henrika VI. ponovno uveljavil papeško vrhovno fevdno pravico nad južnoitalijanskim staufovskim kraljestvom in za mladoletnega Friderikovega dediča uvedel regentstvo. Dosegel oz. obnovil tudi papeško vrhovno fevdno pravico nad Anglijo, Aragonijo, Bolgarijo in Portugalsko. Izkoristil šibkost Svetega rimskega cesarstva in z rekuperacijami (ponovnimi pridobitvami) cesarskih ozemelj (vojvodina Spoleto, marka Ancona, deli Toskane) ustvaril pregrado med Cerkveno državo in staufovskimi dednimi deželami. V nemškem sporu za prestol med Otonom IV. in Filipom Švabskim se je 1201 odločil za Otona; ko pa je ta prelomil obljubo in vladal tudi na rekuperiranih ozemljih ter se lotil osvajanja j. Italije, ga je 1210 izobčil in nemške kneze uspešno pridobil za Friderika II. kot nemškega kralja in bodočega cesarja (Bouvines). Ukazal je, naj proti albižanom napovejo križarsko vojno. Četrti lateranski koncil, ki ga je sklical 1215, je zavrnil zmotne nazore albižanov in Joahima iz Fiore ter začel reformo Cerkve (mdr. nauk o transsubstanciaciji in osebni spovedi).

Sorodna gesla: angleška zgodovina | Bouvines | Filip Švabski | Friderik II. | Henrik VI. | Ivan I. Brez dežele | Joahim iz Fiore | Konstanca | križarske vojne | Matilda Toskanska | Neapelj | Oton IV. | rekuperacija | Spoleto | Toskana | transsubstanciacija
4. Inocenc IV. (1243–54), pravo ime Sinibaldo de'Fieschi, iz genovskega rodu grofov iz Lavagne, *ok. 1195 Genova, †7.12.1254 Neapelj; nadaljeval boj Gregorja IX. proti ukleščenosti Cerkvene države med staufovske posesti; ko je grozilo, da ga bo zajel cesar Friderik II., je 1244 pobegnil v Lyon; tam je 1245 na 13. vesoljnem cerkvenem zboru dal odstaviti Friderika in nemške kneze spodbujal k novim volitvam (Henrik Raspe, Viljem Holandski). Pozival celo na križarsko vojno proti cesarju, po njegovi smrti (1250) pa se je boril proti njegovima sinovoma Konradu IV. in Manfredu. Podpiral pokristjanjevanje baltskih dežel.

Sorodna gesla: Friderik II. | Gregor IX. | Henrik Raspe | Konrad IV. | Manfred | Viljem Holandski
5. Inocenc V. (januar–junij 1276), pravo ime Pierre de Tarantaise, *ok. 1225 Champagny (Savoja), †22.6.1276 Rim; prizadeval si je za združenje z grško pravoslavno Cerkvijo.
6. Inocenc VI. (1352–62), pravo ime Étienne Aubert, *Monts, †12.9.1362 Avignon; obnovil Cerkveno državo, 1355 dal pobudo, da so cesarja Karla V. kronali v Rimu.
7. Inocenc VII. (1404–06), pravo ime Cosimo Migliorati, *ok. 1336 Sulmona, †6.11.1406 Rim; nravno strog podpornik humanizma.
8. Inocenc VIII. (1484–92), pravo ime Giovanni Battista Cibo, *1432 Genova, †25.7.1492 Rim; nevreden renesančni papež; nepotist (svojega sina Franceschetta poročil s hčerjo Lorenza Medičejskega); v priporu držal Džemsa, brata in tekmeca sultana Bajazita II., ki mu je za to na leto plačeval 40.000 dukatov; z bulo Summis desiderantes affectibus (1484) podprl preganjanje čarovnic.
9. Inocenc XI. (1676–89), pravo ime Benedetto Odescalchi, *19.5.1611 Como, †12.8.1689 Rim; preuredil Cerkveno državo (mdr. proti nepotizmu); naklonjen janzenizmu je cenzuriral ohlapnost in probabilizem nekaterih jezuitov (1679), pa tudi kvietizem Miguela de Molina (1688); nasprotoval kralju Ludviku XIV., ki je uvajal državno Cerkev (galikanizem) in po 1685 preganjal hugenote; odločno podpiral poljsko-avstrijsko zvezo proti Turkom v pomoč Dunaju, 1956 razglašen za blaženega.

Sorodna gesla: galikanizem | Ludvik XIV. | nepotizem


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek