božje bivanje, poskus pojasniti božjo bit in bistvo (navadno pojmovano kot monoteistični pojem o Bogu v krščanskih religijah) neodvisno od razodetja, iz samih temeljev uma. Krščanski apologeti (apologetika) in sholastiki so ta dokaz razvijali zato, da bi vero racionalno utemeljili. Poznamo: ontološki dokaz (sklepanje na podlagi ideje o božji popolnosti na nujni obstoj Boga); kozmološki dokaz (sklepanje na podlagi naključnosti končnih stvari na Boga kot njihov nujni vzrok, dokaz, ki prvotno izvira iz Aristotelove filozofije); teleološki dokaz (sklepanje na podlagi smotrnosti v svetovni zgradbi, zlasti na področju organskega, na Boga kot urejevalca in smoter vsega dogajanja); dokaz na podlagi razl. stopenj biti (sklepanje na podlagi dejstva, da so stvari glede na popolnost biti razčlenjene na stopnje, na Boga kot na najvišje udejanjenje biti); moralni (aksiološki) dokaz (sklepanje na podlagi nravnega zakona na absolutno obvezujočo voljo); etnološki (zgodovinski) dokaz (dokazovanje na podlagi vernosti mnogih ljudstev). V odločilnem pogledu je dokaz božjega bivanja kritiziral I. Kant, ki je priznaval le moralni dokaz (Bog kot postulat praktičnega uma).