libacija [latinsko], v starem veku pitna daritev, posebej za bogove podzemlja, ki so jo darovali na začetku ali ob koncu določenih opravil (sklenitve pogodb s prisego, grško spondai; pred odhodom na pot, pred gostijami in po njih idr.); izlivna daritev skoraj redno pri zasebnih molitvah in žrtvovanjih, tudi v javnem čaščenju junakov in zasebnem kultu umrlih. Libacija je bila v navadi pri Grkih in Rimljanih, pa tudi že pri Hetitih. Najbrž skupen indoevropski religiozni običaj, ki se je bolj razširil na starem Orientu in v kretsko-mikenski kulturi. Darovali so vino, vodo, mleko, med idr., posode za libacijo so bile fiala (latinsko patera) in daritvena ročka (grško choe, latinsko guttus).
Dostopnost