sintranje, 1. tehnika:postopek izdelave trdnih predmetov iz zrnatih ali prašnatih snovi in zmesi snovi, ki se med seboj ne zlivajo ali kemično spajajo. Poteka v dveh stopnjah: 1. drobno zmlet prah (iz ene snovi ali mešanice razl. komponent), v katerem so zrna velikosti 1–700 µm, s tlakom 1–20 kbar stisnejo v končno obliko; 2. oblikovan predmet segrejejo na temperaturo, ki je nižja (približno dve tretjini) od tališča prašnate snovi ali komponent v mešanici. Površina delcev se zmehča in delci se zlepijo, ne da bi se pred tem stalili. Zaradi dobrega stika in velike sile med delci se del snovi iz enega zrna prenese v drugo in zrni se difuzijsko spojita (difuzija). Od zrnatosti praška, tlaka in temperature je odvisna poroznost končnega izdelka. Delež prostornine por znaša 60 % za filtre, 20–30 % za drsne ležaje, 10–20 % za preproste strojne elemente in 5–10 % za zelo trdne predmete, npr. obdelovalna orodja. Sintranje se uporablja za izdelke iz snovi z visokimi tališči (volfram, tantal, molibden, diamant), iz karbidnih trdin za rezilna orodja, za izdelavo predmetov z zahtevno obliko, poroznih predmetov (npr. trdnih filtrov, ležajev), kompozitov, ki so iz dveh sestavin, s katerima v paru dobijo želene lastnosti (npr. pri krtačkah električnih strojev baker zvečuje prevodnost, grafit drsnost) ali imata zelo različni tališči (npr. železo in cink). Sintranje se uporablja še za stekla, kovine, porcelan, keramiko.
Dostopnost