Tirolska (Tirol [tiról]), zvezna dežela v Avstriji, na Z države, med Nemčijo na S, Salzburgom in Koroško na V, Italijo (Južno Tirolsko) in Švico na J, Vorarlbergom na Z, 12.647 km2, 674.000 preb., glavno mesto Innsbruck. Deželne meje Tirolske, ki so jo v srednjem veku imenovali terra intra montes (dežela sredi gora), so vedno potekale po zožitvah dolin oz. soteskah (Chiusa di Salorno ali Salurner Klause, Scharnitzer Klause), s saintgermainsko pogodbo pa se je j. meja premaknila na glavni greben Alp; v. del (Vzhodna Tirolska) je s tem postal eksklava. Glavna os in najpomembnejše gospodarsko in poselitveno območje Severne Tirolske je dolina Inna, s. od nje spadajo k Severni Tirolski. Severnotirolske apneniške Alpe, na J sega v Centralne Alpe z najvišjo točko v Ötztalskih Alpah. Velik del Vzhodne Tirolske (povirje reke Isel) leži v Centralnih Alpah, j. od Drave so Lienški Dolomiti in Karnijske Alpe, del Južnih Alp. Zaradi več pomembnih alpskih prelazov (posebej Brenner, Passo di Resia) Tirolska že od nekdaj velja za deželo gorskih prelazov. V gospodarstvu sta najpomembnejša industrija (tekstil, les, steklarski izdelki, predelava kovin) in turizem (ok. 40 mln. prenočitev na leto); poljedelstvo je omejeno večinoma na dolino Inna, živinoreja prevladuje v stranskih dolinah, posebej v Centralnih Alpah. Površje je oblikovano tako, da je bilo mogoče postaviti velike (hidro)elektrarne. Rudarstvo (srebro, svinec, sol, baker) je cvetelo še v srednjem veku, zdaj je popolnoma opuščeno. Tirolska je razdeljena na osem okrajev in mesto Innsbruck s samostojno upravo.
Zgodovina: prvi znani prebivalci rečnih dolin na območju današnje Tirolske so bili Iliri in Kelti. Konec 1. st. pr. n. š. so pokrajino zasedli Rimljani in jo razdelili na tri province: Recijo, Norik, Venecijo. V 6./7. st. je bila približno do Salurna (danes Chiusa di Salorno) oz. do doline Adiže pri današnjem Salornu (Salurn) pod oblastjo Bavarcev; današnji Trento (Trient) je spadal k Langobardskemu kraljestvu, Val Venosta (Vintschgau) nad Meranom k Churski Reciji. Retoromansko praprebivalstvo (Ladini) se je umaknilo v Dolomite. V 11. st. so Liudolfingi in Salijci prepustili grofije med Brennerjem in dolino Adiže v varstvo trientskim in briksenskim škofom, da bi zavarovali italijanske poti. Po izumrtju rivalskih plemiških rodbin (Flavonci, Eppanci) v 12. st. se je območje pod oblastjo tirolskih grofov (i. po matičnem gradu Tirol pri Meranu) začelo ozemeljsko oblikovati; v 13. st. so ga dobili v fevd od trientskih in briksenskih škofov, hkrati z velikimi namestniškimi in grofijskimi pravicami. Za Meinhardinci (1253–1363) so Tirolsko 1363 dobili Habsburžani; 1379–1490, 1564–95 in 1602–65 je bila samostojna deželna kneževina pod oblastjo stranskih vej habsburške rodbine. 1500 sta posest Habsburžanov postala Val Pusteria (Pustertal) in območje okoli Lienza, 1504–06 pa so ti s posegom Maksimilijana I. v landshutsko nasledstveno vojno pridobili še tri spodnjeinska sodišča (Rattenberg, Kitzbühel in Kufstein). Čeprav je imela Tirolska večje svoboščine kot druge habsburške dežele (meščanski, kmečki deželni stanovi), se je 1525 kmečka vojna razširila tudi vanjo. Reformacija (baptizem) je prodrla v mesta, posebej med rudarsko prebivalstvo, v drugi polovici 16. st. pa je zmagala protireformacija. 1803 sta se Tirolski priključila Trento (Trient) in Bressanone (Brixen), od poznega srednjega veka samo še nominalno stolni mesti pod neposredno cesarsko oblastjo. V Napoleonovem času (1805–14) je bila Tirolska deloma pod oblastjo Bavarcev, deloma je sodila h kraljevini Italiji in k Ilirskim provincam. Po dunajskem kongresu se je spet združila z drugimi habsburškimi deželami. Po prvi svetovni vojni je bila Južna Tirolska priključena k Italiji.
Dostopnost