1. zastaranje, v civilnem pravu izguba možnosti, da se uresničitev civilne pravice zahteva po sodni poti. Zastaranje nastopi po določenem času. Sama pravica ne ugasne in dolžnik jo lahko še zmeraj izpolni, vendar upnik ne more več zahtevati izpolnitve po sodni poti. Sodišče upošteva zastaranje vselej na predlog stranke; če se dolžnik na zastaranje ne sklicuje, možnost sodnega varstva obstaja še naprej. Splošni zastaralni rok traja pet let, pri gospodarskih pogodbah pa tri leta. V treh letih zastarajo tudi periodične obveznosti (posamezni obroki, najemnina), v enem letu pa obveznosti iz naročnin na periodične publikacije, komunalne storitve ipd. Zastaranje ne teče (je zadržano), če sta upnik in dolžnik v posebnem medsebojnem razmerju (zakonska zveza, nekatere vrste zaposlitve) in v posebnih okoliščinah, ko upnik ne more zahtevati sodnega varstva (naravne katastrofe, vojna, mobilizacija). Ko odpade razlog za zadržanje, zastaranje teče naprej. Pretrganje zastaranja pa pomeni, da začne zastaranje teči znova in se čas, ki je že pretekel, ne šteje v zastaralni rok. Takšno posledico imata predvsem pripoznava dolga in vložitev tožbe. Pri vložitvi tožbe se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je pozneje tožba umaknjena, zavržena ali zavrnjena.
Sorodna gesla: pripoznava | zastaranje davkov2. zastaranje, v kazenskem pravu prenehanje sodne zaščite za uveljavitev določene pravice zaradi poteka časa. V kazenskem pravu zaradi zastaranja pregona storilca ni dopustno obsoditi, če od storitve kaznivega dejanja preteče najmanj 2 leti oz. največ 25 let, odvisno od teže kaznivega dejanja in od tega odvisne predpisane kazni. Zastaranje ne teče (ustavitev zastaranja), če obstajajo zakoniti razlogi, zaradi katerih se pregon ne more začeti (npr. imuniteta), prekine pa se z vsakim procesnim dejanjem pristojnega organa za pregon ali s storitvijo enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja. Po vsakem pretrganju zastaranja začne teči znova, vendar pa pregon ne glede na čas ustavitve in prekinitve zastara, ko preteče dvakratna zastaralna doba (absolutno zastaranje). Ko je bila s pravnomočno sodbo izrečena kazen, se ta ne sme izvršiti, če je od pravnomočnosti pretekel čas: 2 leti za izrečeno kazen zapora do enega leta ali denarno kazen, do 25 let za kazen zapora 20 let. Tudi izvršitev kazni mladoletniškega zapora, stranskih kazni in varnostnih ukrepov zastara po določenih dobah ob pravnomočnosti odločbe. Tako kot pri zastaranju pregona tudi zastaranje izvršitve sankcije ne teče v času, ko se iz razlogov, določenih v zakonu, ne smejo izvršiti, in ga pretrga vsako dejanje, ki je usmerjeno v ta cilj, vendar pa se kazen zaradi absolutnega zastaranja ne sme izvršiti, če je pretekla dvojna zastaralna doba. Enako je urejeno tudi zastaranje pregona in izvršitve kazni za gospodarske prestopke in prekrške. Kazniva dejanja zoper človečnost (genocid) in mednarodno pravo (vojno hudodelstvo) ne zastarajo.
Dostopnost