legenda [latinsko],
1. splošno: podnapisi pod slikami na tiskarskih izdelkih; tolmač znakov na topografski karti.

Sorodna gesla: karta | topografski znaki
2. književnost: prvotno ‘tisto, kar naj bi brali’ iz opisov življenja svetnikov, pozneje pomeni te dogodke same (osebne legende) ali pa poročilo o nastanku nekaterih verskih običajev ali predmetov (kultne legende). Takšne pripovedi niso posebnost krščanstva; približati hočejo božansko in opisujejo čudežne dogodke, v katerih so pogosto zgodovinski dogodki delno razloženi poučno, delno fantastično prepredeni z ljudskimi motivi. Legende se od sage razlikuje tudi po tem, da pojasnjuje tudi dogodke, ki nasprotujejo naravnim zakonom, in jih povezuje z božjim delovanjem. – Latinske zbirke legend so znane od 7. st.; zelo je bila razširjena znamenita Legenda aurea Jacobusa a Voragine (ok. 1270). V poznem srednjem veku so življenja svetnikov uprizarjali kot legendarne igre. Reformacija je legendo odklanjala, razsvetljenstvo se ji je posmehovalo in šele pesniki romantike so jo spet gojili; v 20. st. pa je v pripovedi (F. Werfel, G. von Le Fort) in igri (M. Mell, P. Claudel) celo doživela preporod.

Sorodna gesla: Claudel, Paul | epika | Le Fort, Gertrud von | Legenda aurea | Mell, Max | saga | Werfel, Franz


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek