kitajska filozofija, v 6. st. pr. n. š. se je razvila iz religioznega čaščenja narave. V središču filozofskega mišljenja je človek kot družbeno in v naravo vključeno bitje. Spoznavna teorija je bila večidel zunaj kitajske spekulacije; logika se kot posebna disciplina ni samostojno razvijala. Glavni smeri sta: 1. daoizem (po temeljnem pojmu dao, ‘pot’), ki uči individualistično etiko; glavna predstavnika Zhuang Zi in Lao Zi (ok. 4.–3. st. pr. n. š.); pozneje se je daoizem povezal z alkimističnimi nauki; 2. konfucianizem, ki ga je utemeljil Konfucij (551–479 pr. n. š.); pomembna predstavnika v starem veku Mencij in Xun Zi (3. in 2. st. pr. n. š.). Konfucianizem je v tesni povezavi s kultom prednikov ustvaril prevladujoči etični sistem. Med vladavino dinastije Han (206 pr. n. š.–220 n. š.) je postal državna religija. V 10. st. se je začelo gibanje neokonfucianizma, ki je prevzelo budistične in daoistične ideje. Glavni predstavnik te smeri je Zhu Xi. V naslednjih stoletjih je neokonfucianizem postal državotvorna filozofija/ideologija. Od drugih filozofskih smeri, ki so nastale v starem veku, sta pomembna predvsem legalizem in moizem, ki ga je v 5. st. pr. n. š. utemeljil Micij. Moizem je spodbijal konfucianizem, zlasti njegovo poveličevanje hierarhične družbe, vendar se ni mogel uveljaviti. Učil je ljubezen in preprosto življenje; s svojimi idejami, sorodnimi socializmu, je postal prednostni filozofski dedič kitajskih marksistov. V 17. st. se je kitajska filozofija v povezavi s kritiko ortodoksnega konfucianizma vrnila k stari tradiciji, k prizadevanjem za reforme in k poskusom združevanja konfucianizma in daoizma. V 20. st. so v kitajsko filozofijo prodrle evropske ideje in potisnile konfucianizem v ozadje. Marksistični dialektični materializem kot uradna filozofija je mehanično razdelil kitajsko duhovno zgodovino na materialistično in idealistično.
Dostopnost