Oceanija (Tihooceanski otoki), obsežno otoško območje v Tihem oceanu, večinoma med obema povratnikoma, skupaj 1,3 mln. km2 in skoraj 10 mln. preb.; pogosto se obravnava skupaj z Avstralijo. Razdeljena je na otoške nize iz vulkanskih in koralnih otokov, od Z proti V: Melanezija (Nova Gvineja, Bismarckov arhipelag, Salomonovo otočje, Novi Hebridi in Nova Kaledonija do Nove Zelandije), Mikronezija v sz. delu in Polinezija (s Havajskimi otoki) v jv. delu. Podnebje je tropsko oceansko z enakomerno temperaturo in obilnimi padavinami, na obrobju značilno pasatno podnebje s kratko deževno dobo in dolgimi sušnimi obdobji ter pogostimi katastrofalnimi tropskimi viharji (na S t. i. tajfuni); izjema so Havajski otoki in Nova Zelandija s subtropskim do zmerno toplim podnebjem. Gospodarstvo temelji predvsem na pridelovanju sladkornega trsta, kave in kopre. Rudna nahajališča so predvsem na otokih iz starih kamnin v Melaneziji (zlato, nikelj, mangan), na nekaterih otokih tudi fosfati, npr. na Nauruju, otokih Banaba (že izčrpana) in Angaur (Palau). Otoki so pomembna oporišča za ladijski in predvsem letalski promet prek Tihega oceana.
Zgodovina Evropske velesile so se začele zanimati za Oceanijo v začetku 16. st. Ocean so prvi prepluli Španci ok. 1521 pod vodstvom F. de Magalhãesa; na tem potovanju so odkrili Mariansko otoočje in Filipine. 1526 je kot prvi Evropejec prišel na Novo Gvinejo Portugalec Jorge de Meneses. 1568 je Španec Álvaro de Mendaña de Neyra iz Peruja prispel do Salomonovega otočja; 1595 je na drugem potovanju odkril Markizino in Svetokriško otočje. 1606 je Pedro Fernández de Quirós plul po s. delu Novih Hebridov. Nizozemec Willem Cornelis Schouten je deset let pozneje odkril s. dele otočja Tonga; otoke v j. delu Tonge, Fidži ter Novo Zelandijo je 1642/43 našel njegov rojak Abel Janszoon Tasman. Do konca 18. st. so večino raziskovalnih potovanj opravili Nizozemci, Britanci in Francozi; med najslavnejše sodijo Samuel Wallis, Louis Antoine de Bougainville, Jean François de Galaup, Comte de La Pérouse in James Cook, ki je na treh dolgih potovanjih (1768–71, 1772–75, 1776–79) mdr. odkril Novo Kaledonijo, v. obalo Avstralije ter Sandwicheve (Havajske) otoke. V začetku 19. st. so se na večini večjih otokov že naselili Evropejci; začela se je živahna dejavnost številnih verskih skupnosti, razširila pa se je tudi trgovina s sužnji.
Umetnost Za ves prostor je značilna odsotnost kovin, sicer ni veliko skupnih potez. – 1. Avstralska umetnost staroselcev: pomembno jamsko stensko slikarstvo, predvsem v sz. Avstraliji; domnevajo, da so nekatere slike stare 20.000 let; barvite slike na drevesnem lubju, čuringe (lesene ali kamnite ploščice) s kultno-simbolično poslikavo, poslikane palice glasnikov, kamni in les, v katerih prebiva duh, z geometričnimi ali figuralnimi okrasi; rezljani ščiti in bumerangi, tetoviranje in barvanje plesalcev. Omembe vreden je t. i. rentgenski slog, pri katerem ne naslikajo le zunanjosti živih bitij in duhov, temveč tudi njihove kosti in notranje organe; najpogostejše barve: rumena in rdeča (zemeljski oker), črna (lesno oglje) in bela (aluminijev oksid, glinica); 2. melanezijska umetnost; 3. mikronezijska umetnost: slogovno in motivno veliko preprostejša in manj ekspresivna; na več območjih ne poznajo figuralnega oblikovanja; 4. polinezijska umetnost: velika razlika med Z in V; Z je siromašen v figuralnem oblikovanju, na V poznajo predvsem kamnite skulpture in skrbno obdelano figuralno ornamentiko na znakih, ki govorijo o položaju posameznika (npr. diademi), in na drugih predmetih, posebej pri Maorih na Novi Zelandiji, Markižanih, ki so znani po bogatem tetoviranju, in pri prebivalcih Velikonočnega otoka; značilni so tudi izdelki iz perja (npr. mozaiki iz ptičjega perja, arte plumario, na Havajih).
Dostopnost