Bantujci [iz bantu, ‘ljudstvo’], skupina več kot 400 afriških ljudstev in plemen, ki govorijo bantujske jezike (pribl. 100 mln. ljudi); živijo od ekvatorja prek v. do jv. Afrike. Kljub veliki razširjenosti so bantujski jeziki dokaj enotna skupina, zato je mogoče sklepati, da so se razširili šele nedavno in naglo. V fizičnem pogledu so Bantujci heterogeni, čeprav t. i. bantuidni tip na J Afrike kaže določene skupne lastnosti: so srednje visoke, pogosto čokate in mišičaste postave, oblika glave in obraza je zelo razl., imajo debele ustnice, kodraste lase, rjavo do temnorjavo polt in svetle dlani ter podplate. Etnološko so razdeljeni v pet skupin, njihove kulture pa se razlikujejo zaradi razl. naravnih življenjskih razmer: 1. severni Bantujci, v tropskem deževnem gozdu, razmeroma majhne skupine nabiralcev, poljedelcev (npr. Fangi, Koti), 2. osrednji Bantujci, od vlažne in suhe savane ob ustju Konga in s. Angole prek južnega Konga Kinšase, Zambije, Malavija do s. Mozambika, matrilinearna družbena organizacija, ustanavljanje držav, sakralna kraljestva (država Kongo, države Lundov, Kubov, Lubov), 3. vzhodni Bantujci, na kenijski in tanzanijski planoti, pretežno poljedelci, na območju med jezeri ponekod tudi govedorejci; rejo goveda so prevzeli od pozneje priseljenih ljudstev, npr. Himov (Kambi, Čagi), arabizirani Svahilijci zavzemajo posebno mesto, 4. jugozahodni Bantujci, v j. Angoli, j. Zambiji in na S jz. Afrike, pretežno govedorejci (Ambi, Ilatongi), tudi pastirski nomadi (Hereri), 5. jugovzhodni Bantujci, na V j. Afrike, številčni Ngunijci, Tongi, Soti, ki so potisnili v notranjost avtohtone Kojsane.
Dostopnost