futurizem [latinsko futurum, ‘prihodnost’], knjižno, likovno in politično gibanje, ki je zahtevalo prelom s tradicionalnimi vrednotami in preoblikovanje kulture, javnega in političnega življenja. Utemeljil ga je F. T. Marinetti v Futurističnem manifestu (Manifeste du futurisme; izšel 20.2.1909 v pariškem časniku Le Figaro). Futurizem je želel ustvariti jezik, ki nasprotuje vsem konvencijam, ni podvržen pravilom logike in slovnice, izključuje racionalno in je čist, neposreden izraz notranjosti. V likovni umetnosti so 1910 z manifestom nastopili U. Boccioni, C. Carrà, L. Russolo in Giacomo Balla; zagovarjali so uničenje upodobitev, oprtih na subjektivno gledanje. V skladu s tezo, da je dirkalni avto lepši od antičnih umetnin, so hoteli ustvariti v prihodnost usmerjeno umetnost, ki bi ustrezala dinamičnemu duhu modernega velemestnega prebivalstva; v slikarstvu je bila dinamična prvina uresničena s prekrivanjem in z zaporednim nizanjem več faz gibanja. V fotografiji je bil ta učinek dosežen z večkratno osvetlitvijo (fotodinamica, posnetki A. G. Bragaglie). Futurizem je po svojih duhovnozgodovinskih izhodiščih in ciljih soroden ekspresionizmu; njegova večja radikalnost pa je preprečila zaželeni učinek na širše kroge. Poleg Marinettija so krajše obdobje gibanju pripadali tudi pisatelj G. Papini (po 1913 izdajatelj časopisa Lacerba), A. Palazzeschi, A. Soffici, pa tudi skladatelj Francesco Balilla Pratella (1880–1955), ta je skupaj z Luigijem Russolom vplival na musique concrète in še posebej na E. Varèsa. Futuristični skladatelji so strogo odklanjali simfonično tradicijo; njihova glasba vključuje tudi hrup kot zvočno gradivo (bruitizem). Futuristični polet je sredi 20. let začel pojemati; njegov vpliv se je čutil v dadaizmu in nadrealizmu. Njegov politični program je oblikoval predstavni svet italijanskega fašizma. V Rusiji se je razvil po 1910, in to neodvisno od Italije. Najpomembnejši predstavniki V. E. Tatlin, V. V. Majakovski, V. Hlebnikov, tadva sta odpravila vse pesniške konvencije in poezijo razumela kot obrt.