Termania - Veliki splošni leksikon

Azija [asirsko-feničansko açu, ‘sončni vzhod’], v. del Evrazije in največja celina, 44,4 mln. km2, zavzema ok. 30 % kopnega in 8 % celotne površine našega planeta, pribl. 3,8 mlr. preb. oz. več kot 60 % vseh ljudi na Zemlji, 86 preb./km2.
Azija je na s. polobli. Od S proti J se razteza med Čeljuskinovim rtom na polotoku Tajmir (78° severne zemljepisne širine) in rtom Bulus na Malajskem polotoku (1° severne zemljepisne širine), 9000 km, skupaj z otoki v Arktičnem oceanu (82° severne zemljepisne širine) in na J v Indonezijskem otočju (do 13° južne zemljepisne širine) pa več kot 11.000 km. Od Z proti V sega od rta Baba v Mali Aziji (26° vzhodne zemljepisne dolžine) do Dežnjovovega rta (170° zahodne zemljepisne dolžine) ob Beringovem prelivu, prav tako ok. 11.000 km. Srednja nadmorska višina je ok. 950 m. Na Z ji je kot nekakšen velik polotok priključena Evropa, na JZ je prek Sueškega prekopa mogoč prehod v Afriko, na JV pa je prek Indonezijskega otočja vzpostavljen most z Avstralijo. Na V in S jo od Amerike ločita Tihi in Arktični ocean. Edino stičišče je ob 92 km širokem Beringovem prelivu, med Čukotskim polotokom in polotokom Seward Peninsula.

Površje
Azije razčlenjujejo številna manjša robna morja. Poleg velikih polotokov (Arabski, Indijski, Malajski, Korejski, Kamčatka) jo obdajajo otoški loki Japonske, Filipinov in Indonezijskih otokov. 25 % površja je manj kot 200 m nad morjem, kar 15 % pa več kot 2000 m nad morjem. Poleg najvišje gore na svetu (Mount Everest, 8872 m) sta na celini tudi najnižja točka na Zemlji (Mrtvo morje, –398 m), in največja depresija (globel Kaspijskega jezera, 740.000 km2). Za razgibano površje so značilne obsežne nagubane gorske verige, ki se raztezajo od Male Azije prek Srednjega V do Indije in naprej v jv. Azijo, od koder se nadaljujejo na otoke. Ta mlada gorstva razčlenjujejo celino, skupaj z visokimi planotami v njenem osrednjem delu, na s., v. in j. Azije. Starejša gorovja na J so rečne doline razrezale v značilne mizaste oblike. V sz. Aziji je obsežno nižavje, na V, S in SV pa stara gorstva odmakajo velike reke: Ob, Jenisej in Lena na S tečejo v Arktični ocean, na V se v notranja morja Tihega oceana izlivajo Amur, Modra reka in Rumena reka, reke Salween, Ganges, Ind in Evfrat na J pa tečejo v robna morja Indijskega oceana. Brez odtoka v morja je ok. 30 % površja (Turansko nižavje, Tarimska kotlina, Džungarija); redko rečno omrežje se konča v jezerih (Kaspijsko jezero, Aralsko jezero, Balhaško jezero) ali v slanih močvirjih (npr. Lop Nur).

Azija: osnovni geografski podatki
vrhovi (izbor), višina v metrih nad morjem

Mount Everest	Himalaja	8872
K 2	Karakorum	8616
Kančendzenga	Himalaja	8586
Daulagiri	Himalaja	8172
Nanga Parbat	Himalaja	8126
Muztag	Kunlun Shan	7723
Tirich Mir	Hindukuš	7690
Vrh zmage	Tjanšan	7439
Elbrus	Kavkaz	5642
Ararat	vzhodna Anatolija	5165
Fudži	Japonska	3776

reke (izbor), dolžina v km, porečje v km2

Modra reka	6300	1,807.000
Ob/Irtiš	5570	2,975.000
Rumena reka	5464	745.000
Jenisej	5391	2,580.000
Amur	4416	1,855.000
Lena	4313	2,490.000
Mekong	4184	810.000
Sir Darja	2991	465.000
Ind	2897	960.000
Bramaputra	2896	935.000
Evfrat	2736	673.000
Ganges	2511	1,125.000

jezera (izbor), površina v km2, globina v m

Kaspijsko jezero	371.000	1025
Aralsko jezero	55.700	57
Bajkalsko jezero	31.499	1620
jezero Isik-Kul	6099	702
jezero Qinghai	5000	38
Urmijsko jezero	4686	15
Tajmirsko jezero	4560	26
jezero Hanka	4401	10
Vansko jezero	3713	451
Sevansko jezero	1360	83
Mrtvo morje	1020	398

Podnebje, rastlinstvo in živalstvo
Na obsežnem območju Azije je izrazito celinsko podnebje. Zanj pozimi značilen visok zračni tlak na SV (v Ojmjakonu je tečaj mraza z najnižjo izmerjeno temperaturo –89 °C), od koder pihajo kot zimski monsun proti JZ, J in JV hladni, suhi vetrovi. Poleti je v j. delu celine značilno območje nizkega zračnega tlaka, ki z robnih morij in oceanov privlači topel, z vlago nasičen zrak; ta v obliki toplih monsunskih vetrov zadeva ob obale in gorovja ter njihovim j. in v. območjem prinaša obilne padavine (Cherrapunji v Asamu na leto kar 12.000 mm). Sredozemsko podnebje z zimskim dežjem vpliva le na najbolj z. del celine. Zelo razl. podnebni vplivi in razl. izoblikovanost površja ter njihovo medsebojno delovanje se izražajo v kar petih razl. rastlinskih in živalskih območjih; 1. srednja Azija: obsežne puščave (Takla Makan, Karakum), polpuščave in puščavske stepe (Gobi) so posledica stalno sušnega, pozimi mrzlega podnebja; v gorovjih med kotlinami brez odtoka so tundra in ledeniki, na njihovih obrobjih pa rečne oaze; značilne živali so jak, divji konj, šakal in kamela; 2. zahodna Azija: puščave (Velika arabska puščava, Lūt) so tudi na prehodu med srednjo Azijo in Afriko, vendar zimsko deževje na višjih območjih omogoča tudi rast drevja in trave; antilope, gazele, ovce; 3. južna Azija: tropski in subtropski vednozeleni deževni gozd, listnati monsunski gozd in savana so naravno rastje stalno vročega podnebja z rednim menjavanjem deževne in sušne dobe; značilne živali so slon, bivol, tiger in opica; izjema je Velika indijska puščava; 4. vzhodna Azija: prehodni pas med subtropskim monsunskim gozdom na pozimi toplem J in mešanim gozdom z razl. drevesnimi vrstami na pozimi mrzlem S je glavna značilnost v. dela celine; naravno rastje je tam zaradi človekovega delovanja veliko bolj omejeno kot v j. Aziji; v. Azija skupaj z j. Azijo tvori t. i. monsunsko Azijo; 5. severna Azija: rastlinski pasovi potekajo v vzporedniški smeri; na obrobju Arktičnega oceana je tundra (s severnim jelenom in polarnim zajcem), proti J jo zapira širok pas iglastega gozda tajga (macesen, smreka), kjer živijo številni kožuharji (lisica, medved, sobolj), med tajgo in puščavami na J ter gorovji srednje Azija sta razmeroma ozka pasova gozdne stepe in stepe.

Prebivalstvo in gospodarstvo
Srednja Azija v zgodovini velja za izhodišče velikih preseljevanj ljudstev (npr. Hunov, Mongolov in Turkov), ki so živela v naravno ugodnih razmerah na njenem obrobju. Hkrati je bilo to območje stalno na prepihu vplivov razl. kultur iz okolice. Velike pašnike izrabljajo predvsem nomadski živinorejci (ovce, konji, kamele), ob vznožju gora in v rečnih oazah pa prevladuje namakalno poljedelstvo (bombaž, pšenica). To območje prečkajo le redke poti, med njimi nekatere izredno pomembne (svilna pot). Zahodna Azija, imenovana tudi Bližnji in Srednji vzhod, je bila kulturnozgodovinsko povezana z Egiptom. Tam so že pred tisočletji nastale prve državotvorne civilizacije (Sumerci, Babilonci, Perzijci). Od tam sta plug in kolo, pa tudi Mojzes, Zaratustra, Jezus in Mohamed, znamenite osebnosti in preroki najpomembnejših svetovnih religij. Na J zahodne Azije so danes arabsko-iranske, na S pa turško-kavkaške muslimanske države. Njihovi prebivalci se ukvarjajo s poljedelstvom (pšenica, ječmen), tudi namakalnim (palme, sadje, bombaž), nomadske živinoreje (ovce, kamele) pa je vse manj. Na J so z. od Arabskega morja velika naftna nahajališča; nafta je glavno izvozno blago in s tem najpomembnejši vir preživljanja. Na S so poleg nafte (predgorje Kavkaza) nahajališča železove, manganove in kromove rude, na temelju katerih se razvija industrija. Južna Azija je takoj za v. delom celine najgosteje poseljen del planeta (marsikje več kot 250 preb./km2, območja z milijonskimi mesti). Narodnostna in jezikovna sestava je zelo pestra, zlasti v Indiji: indoevropski jeziki (hindijski, bengalski, biharski itd.), dravidski (tamilski in teluški), mundski, kmerski, kitajsko-tibetanski in indonezijski jeziki. Kulturna pestrost je odsev pripadnosti islamu (z. in v. del Indijskega polotoka), hinduizmu (Indija) in budizmu (Šrilanka in Indokitajski polotok). Gospodarsko najpomembnejša panoga je še vedno kmetijstvo. V poljedelstvu na majhnih posestvih še vedno uporabljajo plug in ralo, ostanek kolonialnega obdobja pa so veliki nasadi. Pridelujejo predvsem riž, pšenico, proso, sladkorni trst, kavčuk, juto in bombaž. Živinoreja je skromna (govedo, bivoli, koze). Pomembno naravno bogastvo je tropski les, ki pa so ga že precej izsekali. Indijska težka industrija se razvija ob nahajališčih premoga, železove in manganove rude. Za gospodarstvo je značilno tekmovanje med naglim naraščanjem števila prebivalcev in gospodarskim napredkom, posledica so roparsko gospodarjenje s prostorom in politične napetosti z vojnami. Bangladeš, Šrilanka, Nepal in Pakistan spadajo med države z najmanjšim domačim bruto proizvodom na prebivalca. Vzhodna Azija je najgosteje naseljeno območje na Zemlji (1 mlr. preb., marsikje več kot 300 preb./km2, velika mesta). V nasprotju z južno Azijo je kulturno dokaj enotna. Kultura temelji na kitajski zgodovini in njenih velikih cesarstvih (Džou, Han, Sung, Ming), ki so močno vplivala tudi na Korejski polotok in Japonsko. Za to območje je zdaj značilna nagla gospodarska rast na temelju močne industrializacije. Gospodarski tigri Japonska, Južna Koreja, Tajvan, Singapur in Hongkong so med najhitreje razvijajočimi se svetovnimi državami. Industrijske države postajajo Malezija, Tajska, Filipini in tudi Kitajska, vendar je njen prehod v tržno gospodarstvo še politično negotov. V kmetijstvu je značilno intenzivno, predvsem namakalno poljedelstvo (riž, pšenica, ječmen, proso, soja, stročnice, sladkorni trst, bombaž, čaj), živinoreja pa je manj pomembna (prašičereja, perutninarstvo). Severna Azija oz. Sibirija je zelo redko poseljena (Rusi, Tunguzi, Jakuti, Samojedi). Velika naravna bogastva (črni in rjavi premog, nafta, železo, mangan, barvne kovine) so večinoma odkrili šele v 20. st. in jih, tako kot obsežne gozdove, le delno izkoriščajo. Severna Azija je dokaj neprehodna, lažje prehodna sta le pasova gozdne stepe in stepe na J, bolj dostopna pa je postala po zgraditvi transsibirske železnice (1900) in bajkalsko-amurske železnice (1974–85). Poljedelstvo je zelo skromno (pšenica), v živinoreji pa prevladujeta reja severnih jelenov in ovčereja. Ob železnici so se razvila industrijska središča na Uralu, okrog Novosibirska in ob reki Angara, vendar so zaradi velikih razdalj, neugodnih podnebnih razmer in pomanjkanja kapitala razvojne možnosti tudi dolgoročno še vedno omejene. Azija postaja gospodarsko vse pomembnejša, saj je kljub veliki domači porabi, posebej na J celine, vse večji delež proizvodov namenjen svetovnemu trgu. Najprej so trgovali z južnim sadjem in ročno izdelanimi predmeti, danes pa poleg surovin (nafta, cink, volfram, krom, mangan, kavčuk, juta, bombaž) izvažajo tudi industrijske izdelke, predvsem države vzhodne Azije. Poleg Japonske so na svetovnem trgu konkurenčni tudi Južna Koreja, Tajvan, Singapur in Hongkong.

Zgodovina
Izredna razsežnost celine z največjimi gorovji, stepami in rekami na našem planetu je vseskozi onemogočala enoten in skladen razvoj. Opazno je nasprotje med gosto poseljenimi rodovitnimi območji na obrobju celine in skopo stepsko pokrajino v njenem osrednjem delu. Prve civilizacije so se razvile na obrobju ob velikih rekah (Rumeni reki, Indu ter Evfratu in Tigrisu, slednja v povezavi s civilizacijo ob Nilu v Egiptu). Pod Aleksandrom Velikim in Selevkidi se je evropsko-helenistični vpliv razširil vse do Inda. V rimsko cesarstvo so bile pod Trajanom vključene tudi azijske posesti, celo Mala Azija, Sirija, Palestina, Armenija, Asirija in Mezopotamija. K bizantinskemu cesarstvu so še vedno spadale Mala Azija, Sirija in Palestina. Prodor z. civilizacije se je ob koncu antike ustavil in začela so se gibanja v nasprotni smeri. Skoraj ves srednji vek so Evropo vznemirjali pohodi in selitve bojevitih ljudstev na konjih, prodirajočih z V: Alanov (od 350), Hunov, Bolgarov (od 500), Avarov (od 560), Madžarov (od 890), Mongolov (1241) in Turkov (od 1356). V nasprotni smeri so medtem prodirali le križarji (1096 in 1270), vendar le na Bližnji vzhod. Doslej je uspelo celino politično povezati samo Džingiskanu (1155–1227). Njegov imperij je segal od Tihega oceana do današnjega v. Irana. Mogočno državo je pozneje obnovil le še Timur (1336–1405), vendar v skromnejših mejah. Z začetkom novega veka so začeli v Azijo ponovno prodirati Evropejci, ki so bili v tem obdobju v znatni tehnični in vojaški premoči. Ko je morjeplovec V. da Gama 1498 dosegel Malabarsko obalo Indije, seveda ni odkril nove dežele. Evropa je zahodno Azijo dobro poznala že od antike, prek bojnega pohoda Aleksandra Velikega vse do Inda, pohodov križarjev in živahnega trgovanja Bizantincev. Vezi so se ponovno okrepile z odkritjem kopenske poti na Daljni vzhod. W. von Rubruk in Marco Polo sta več let potovala po Indiji in Kitajski. Sredi 14. st. je po Indiji in Kitajski potoval Arabec Ibn Batuta. Od njega imamo prve natančne opise izdelave ladij na Kitajskem, porcelana, sistema skrbi za ostarele ljudi, papirnatega denarja itd. 1424–40 je bil v Arabiji, Perziji, Indiji in na Indonezijskem otočju N. dei Conti. Vendar so se s potovanjem da Game začela obsežnejša evropska raziskovanja in osvajanja; vrhunec so dosegla v 16. in 17. st. Hkrati so v 16. st. v notranjost severne Azije prodirali Kozaki (T. Jermak). 1648 je S. I. Dežnjov obplul Beringov preliv. Druge ruske odprave so odkrivale S in V Sibirije. Širitev ruskega imperija na J (Kavkaz, Zahodni Turkestan) je prišla na vrsto šele v 19. st. Angleška vzhodnoindijska družba je prevzela nadzor nad v. Indijo, Nizozemska nad Indonezijo, Filipine je 1571 zavzela Španija. Na Indokitajskem polotoku sta prevzeli oblast Velika Britanija in Francija, neodvisnost je ohranil le Siam (današnja Tajska). Portugalski interesi so se omejili na manjša obalna območja v Indiji (Goa), Indoneziji (Timor) in na Kitajskem (Macau). Znanstvene odprave so odkrivale notranjost celine šele od 18. st., pri tem je imel pomembno vlogo jezuit Hipolit Desideri. V 19. st. so jo preučevali številni nemški znanstveniki. 1894–1908 je S. A. von Hedin na več potovanjih prekrižaril Perzijo in Tibet ter preučil Transhimalajo. Kitajska in Japonska sta se sredi 19. st. morali odpreti evropski trgovini. 1858 so Britanci prevzeli upravo nad Britansko Indijo, 1876 pa so angleško kraljico razglasili za cesarico Indije. Na začetku 20. st. je začela na azijsko celino prodirati Japonska. 1905 je z mirovnim sporazumom v Portsmouthu zasedla Mandžurijo, 1910 pa je okupirala Korejo. Konec prve svetovne vojne je prinesel novo razporeditev moči na Bližnjem vzhodu. Nekdanja velesila Turčija je bila poražena. Državi je ostalo le ozemlje Male Azije, njen voditelj Atatürk pa je izvedel obsežno notranjo reorganizacijo. Nekdanji turški posesti Irak in Palestina sta prišli pod britansko, Sirija pa pod francosko upravo. Abd Al Azis III. Ibn Saud je združil arabska ozemlja v Saudovo Arabijo. Z drugo svetovno vojno so se začela obsežna osamosvojitvena prizadevanja: Sirija in Libanon sta se izpod francoske oblasti osvobodila 1941, Indija in Pakistan sta postala 1947 člana Britanske skupnosti narodov, Cejlon pa leto pozneje. Po poteku britanskega mandata v Palestini je bila 1948 proti volji Arabcev ustanovljena nova judovska država Izrael. Za povojno zgodovino sta bila značilna predvsem dva dejavnika: proces odmiranja kolonialnih vezi in merjenje moči obeh velesil, ZDA in nekdanje ZSSR. V spore na JV celine je bila vpletena tudi Kitajska, ki je medtem zrasla v velesilo z jedrskim orožjem. Nekdanje kolonije so morale najprej ponovno vzpostaviti tradicionalne družbenogospodarske odnose, hkrati s potrebo po napredku in enakopravnejši delitvi gmotnih dobrin so se odprla številna nerešena nacionalna vprašanja. Z drugo svetovno vojno so se morale evropske kolonialne sile pod pritiskom narodnoosvobodilnih gibanj, na čelu katerih so bili po večini komunistično usmerjeni voditelji, skoraj brez izjeme umakniti. Hkrati s tem je izbruhnila hladna vojna med državami članicami zveze NATO in Varašavske zveze. Nove države so iskale lastno pot v neuvrščenem gibanju. Trenja med obema blokoma so povzročala spore med državami in vojaška posredovanja (Vietnam, Kambodža, Afganistan), s katerimi sta skušala širiti svoj vpliv in varovati interesna območja. Z naraščajočim vplivom verskih voditeljev v islamskih državah pa se je pojavil fundamentalizem. Njegov glavni namen je boj proti prodiranju zahodnocivilizacijskih prvin v tradicionalno družbenogospodarsko in socialno ureditev islamskih držav. Prvi vrhunec je dosegel 1979 z razglasitvijo islamske republike Iran. Notranja trenja med različnimi islamskimi gibanji so pripeljala do več spopadov, ki jim, kot kaže dolgoletno vojskovanje med različnimi muslimanskimi skupinami v Afganistanu, še ni videti konca. Močan politični pretres sta z razpadom ZSSR doživela tudi srednja Azija in Zakavkazje. Nastale so nove muslimanske republike Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan in Azerbajdžan, s katerimi si prizadevata vzpostaviti tesnejše vezi predvsem Turčija in Iran, ter državi Gruzija in Armenija.

Sorodna gesla: Afganistan | Alani | Amur | Aralsko jezero | Atatürk | Avari | Balhaško jezero | Bolgari | celina | Cherrapunji | Conti, Niccolò dei | Dežnjov, Semjon Ivanovič | Džingiskan | Džungarija | Everest | Evfrat | Evrazija | Gama, Vasco da | Ganges | Goa | Gobi | Hedin, Sven Anders von | Huni | Ibn Batuta | Ibn Saud, Abd Al Azis III. | Ind | Indonezijsko otočje | Jakuti | Jenisej | Jermak, Timofejevič | Kambodža | Karakum | Kaspijsko jezero | križarji | Lena | Lop Nur | Lūt | Macau | Madžari | Mala Azija | Modra reka | Mongoli | monsunska Azija | Mrtvo morje | Ob | Ojmjakon | Polo, Marco | Portsmouth | Prednja Azija | Rubruk, Wilhelm von | Salween | Samojedi | Selevkidi | srednja Azija | svilna pot | tajga | Takla Makan | Tarimska kotlina | Timor | Timur | Trajan | transsibirska železnica | tundra | Tunguzi | Turansko nižavje | Turki | Ural | Velika arabska puščava | Vietnam

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek