gnoza [grško, ‘spoznanje’], gnosticizem, vera v odrešenje, po kateri je odrešitev posameznika odvisna od njegovega spoznanja Boga in doživetja neposrednega uvida v božjo skrivnost. Gnoza je verjetno obstajala že v nekrščanski pozni antiki. Krščanska gnoza je nastala v prvih stoletjih našega štetja kot nasprotje cerkvenemu krščanstvu. Številne gnostične sekte so se zaradi mističnih spekulacij o nasprotju med Bogom in materijo ter s prevzemanjem sestavin staroorientalskih in drugih religij precej oddaljile od krščanske vere. Predstavniki (gnostiki): Bazilid, Valentin.

Sorodna gesla: Bazilid | Christengemeinschaft | demiurg | doketizem | emanacija | evropska filozofija | Irenej Lyonski | Judovo pismo | kabala | kajniti | odrešenje | ofiti | Origen | Pavel | pentagram | Valentin | zoroastrizem


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek