• Išči po:
Azerbajdžan (uradno ime Azěrbaycan respublikası, Republika Azerbajdžan), največja država v Zakavkazju, v njegovem v. delu. Meji na Gruzijo, Dagestan (Ruska federacija), Kaspijsko jezero, Iran, Armenijo in s svojo eksklavo Nahičevan tudi na Turčijo.

časovni pas srednjeevropski čas + 2 uri
površina 86.600 km2, Z–V 425 km, S–J 375 km
prebivalstvo 8,0 mln., 92 preb./km2, letna rast 1,3 %, življenjska doba 70 let
glavno mesto Baku, 1,7 mln. preb. (aglomeracija 1,7 mln.), ob Kaspijskem jezeru
upravna razdelitev 54 rajonov, 9 mest
članstvo v organizacijah OZN (od 1992), SND, OVSE, OIC
uradni jezik azerbajdžanski; v Gorskem Karabahu armenski; sporazumevalni jezik tudi ruski
denarna enota manat (oznaka AZM)


Naravne razmere
Osrednje naravnogeografsko in gospodarsko območje Azerbajdžana je rodovitna ravnina ob Kuri in Araksu (azerbajdžansko Aras); reki imata zaradi taljenja ledenikov in snežišč na Kavkazu tudi v sušnih poletnih mesecih dovolj vode za namakanje. Kuro so na Z zaradi namakanja, plovbe in energetske izrabe zajezili v 70 km dolgo Mingečavrsko zajezitveno jezero. Na S države je del Visokega Kavkaza (na azerbajdžanskem ozemlju je najvišji vrh Bazardüzü daǧ, 4466 m), na Z pa Mali Kavkaz (najvišji vrh Gamış, 3724 m), kjer je pretežno z Armenci poseljeni Gorski Karabah. Eksklava Nahičevan meji s srednjim tokom Araksa na Iran in je z armenskim ozemljem ločena od Azerbajdžana. Meja med Nahičevanom in Armenijo poteka prek 3904 m visoke gore Ǫapıcıq (Kaputdžuh). Ob Kaspijskem jezeru sta najbolj značilna velika delta Kure in Apšeronski polotok. Ta polotok, na katerem je glavno mesto Baku, je geološko nadaljevanje Visokega Kavkaza. Podnebje je zaradi razl. nadmorske višine in oddaljenosti od Kaspijskega jezera raznoliko. V v. nižavju prevladuje za suho stepo značilno podnebje z milimi zimami, kraji na Malem Kavkazu pa imajo pretežno mrzle zime. Zato tudi raznoliko rastje; izdatne padavine in bujno rastje so le na pobočjih Visokega Kavkaza in v j. ležečem Lenkoranskem nižavju ob Kaspijskem jezeru.

Prebivalstvo
Azerbajdžanci so v jezikovnem pogledu turško ljudstvo. Po veroizpovedi so kot pretežno šiitski muslimani povezani z Iranom, kjer v tamkajšnji pokrajini Azerbajdžan prav tako živijo Azerbajdžanci (Azeri). Na območju nekdanje sovjetske republike Azerbajdžan je 85 % Azerbajdžancev, 4 % Rusov in 2 % Armencev (večinsko prebivalstvo v Gorskem Karabahu).

Državna ureditev
Leto dni po razglasitvi suverenosti (septembra 1990) je parlament avgusta 1991 razglasil neodvisnost republike Azerbajdžan, prej ene od zveznih republik ZSSR. Na čelu države je predsednik, ki je bil prvič izvoljen junija 1992. Po razpadu komunističnega sistema je kot zakonodajno telo namesto dotedanjega parlamenta (vrhovnega sovjeta) začel delovati 50-članski nacionalni svet. Po ustavi iz 1995 ima narodna skupščina 125 poslancev, predsednika države pa izvolijo na neposrednih volitvah vsakih pet let.
Komunistična partija v republiki se je 1991 formalno razpustila, nasledila jo je Republikanska demokratična stranka. Najpomembnejše opozicijsko gibanje, ki je precej pripomoglo k padcu prejšnjega režima, je Azerbajdžanska ljudska fronta. Na celotno notranje- in zunanjepolitično dogajanje v republiki vpliva konflikt v Gorskem Karabahu. Nadaljnje sporno območje je tudi eksklava (avtonomna republika) Nahičevan, ki je med Armenijo in Iranom.

Gospodarstvo
Glavna gospodarska panoga je naftna industrija. Velik del naftnih naprav za celotno ZSSR (predvsem za Sibirijo) so izdelali v Azerbajdžanu. Privatizacija gospodarstva, ki so jo napovedali po razpadu ZSSR, v Azerbajdžanu poteka zelo počasi. Tudi na gospodarski razvoj te zakavkaške republike trenutno zelo vpliva spor s sosednjo Armenijo. V zadnjih letih sta nazadovala tudi črpanje in predelava nafte. Velik del prebivalcev živi pod mejo revščine. Več kot tretjina vseh zaposlenih dela v kmetijstvu, ki je dokaj slabo razvito; bolj razvita so le nekatera področja (npr. pridelovanje bombaža). V okviru celotne ZSSR so v Azerbajdžanu pridelali 9 % vsega bombaža, 25 % vina in 17 % vsega tobaka. Pridelujejo tudi zelenjavo, sadje, olive, čaj in žito. Večino poljedelskih površin morajo umetno namakati. V živinoreji prevladuje ovčereja. Ribolov v Kaspijskem jezeru je ogrožen zaradi naftne industrije. Nafto črpajo na Apšeronskem polotoku in na bregu Kaspijskega jezera, vendar so zaloge večinoma že izčrpane (1940 so tam načrpali 70 % vse sovjetske nafte, konec 80. let pa le še 2 %). Predvidevajo, da je nekaj nahajališč nafte še neizkoriščenih, vendar bi jih bilo treba ob pomoči tujega kapitala najprej raziskati. Drugo rudno bogastvo: zemeljski plin, železova ruda, alunit, barit in pirit. Zelo pomembno vlogo ima tudi vodna energija (npr. Mingečavrsko zajezitveno jezero). Središče črpanja nafte in najpomembnejše industrijsko središče v državi je glavno mesto Baku z rafinerijami, pristaniščem in naftovodom v Batumi ob Črnem morju. Poleg naftne industrije so industrijske panoge še jeklarstvo, kemijska, strojna industrija (specializirana na naftne naprave), radijska in televizijska tehnika, tekstilna in živilska industrija. Infrastrukturno omrežje v državi je dobro urejeno. Baku je s svojim tovornim pristaniščem in železniško postajo eno najpomembnejših prometnih vozlišč v Zakavkazju.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 5,7 mlr. USD, 710 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena) kmetijstvo 22 %, industrija 33 %, storitvene dejavnosti 45 %
uvoz (2001) 1,6 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 2 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001) 1,5 mlr. USD


Zgodovina
V prvi polovici 7. st. so območje današnjega Azerbajdžana zavzeli Arabci, v 11. st. so nanj vdrli Turki. 13.–15. st. je Azerbajdžan pripadal veliki mongolski državi (Mongolija, Zlata horda). Od 15. st. so mu vladali Perzijci. Konec 18. st. so precej globoko v Azerbajdžanu vdrli Rusi. 1828 je prišlo današnje ozemlje pod rusko oblast. 1920 so ustanovili Azerbajdžansko SSR, 1922–36 je bil v okviru Zakavkaške socialistične federativne sovjetske republike. 23.9.1990 je razglasil suverenost, ki je formalno začela veljati 18.10.1991. Ayaz Mutalibov, dotedanji predsednik vrhovnega sovjeta Azerbajdžana, je bil 8.9.1991 izvoljen za predsednika. Razpustil je ostanke sovjetske uprave in prevzel vrhovno poveljstvo nad vsemi vojaškimi silami v Azerbajdžanu. Kot v skoraj vseh naslednicah ZSSR se je razvnel spor med nosilci starega sistema, ki so skušali ohraniti položaje, in opozicijo. Po večkratni zamenjavi oblasti se je 7.6.1992 kot novi predsednik uveljavil A. Elçibey. Novo državno vodstvo je napovedalo izstop države iz SND. Vojaški konflikt z Armenijo zaradi Gorskega Karabaha je od 1989 usmerjal politiko obeh držav. Čeprav sta novembra 1991 oba predsednika potrdila avtonomni status Gorskega Karabaha, je Armenija to z referendumom sprejeto odločitev razveljavila in prevzela neposredno upravo nad večino tega ozemlja. Junija 1993 se je del armade uprl vladi, obkolil glavno mesto Baku, parlament pa je odstavil predsednika Elçibeya. Funkcijo državnega predsednika je prevzel predsednik parlamenta, nekdanji partijski vodja G. Aliyev. Na prvih parlamentarnih volitvah po razglasitvi neodvisnosti je novembra 1995 lahko sodelovalo le osem od 48 strank v državi; večino sedežev v parlamentu si je zagotovila vladajoča Stranka novega Azerbajdžana. Alijev je zatiral opozicijo, vendar so predvsem ZDA tolerirale njegovo početje, saj so v Kaspijskem jezeru našli nove zaloge nafte, ki jih lahko izkoriščajo tudi tuja podjetja. Po predsedniških volitvah septembra 2003 je Aliyeva zamenjal njegov sin Ilham.

Sorodna gesla: Aliyev, Gaydar | Armenija | Azerbajdžan | Baku | Elçibey, Abulfaz | Gorski Karabah | Kahetija | Mingečavrsko zajezitveno jezero | Mongolija | Nahičevan | Zakavkaška socialistična federativna sovjetska republika | Zlata horda


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek