egipčanska umetnost, umetnost starega Egipta od začetka Stare države do rimske dobe; zlasti nagrobna in sakralna umetnost; najznačilnejše poteze je izoblikovala že v Stari državi, pozneje le malo novosti. Arhitektura je dosegla vrhunec v obdobju 4. dinastije z velikimi piramidami in z njimi povezanimi templji mrtvih. Struktura templjev (sestavljeni iz številnih prostorov; ločujejo jih stebrna dvorišča) se navezuje na zgodnejše grobnice; tudi te so imele številne prostore. Spredaj se templji končujejo s stopničasto razčlenjenimi piloni ali dvoranami s stebri oz. pilastri; vloga stebrov v obdobju 5. dinastije ni toliko nosilna (Egipčani niso poznali obokov), kolikor upodabljajoča: predstavljajo papirusove in palmove gozdove za potrebe kulta. Ker je bila tudi plastika namenjena kultu mrtvih, si pri izdelovanju kipov, ki naj bi stali v grobnicah in templjih, niso prizadevali upodabljati minljivih portretnih potez, temveč neminljivo idejo upodobljenega, tistega, za kar so bili prepričani, da je pomembno v posmrtnem življenju. Enako je veljalo za reliefe in slike. Barve niso bile barve, ki jih je bilo mogoče videti v minljivem, s svetlobo in senco določenem hipu, ampak značilne, označevalne barve (npr. voda: modra, drevo: zelena). Zato tudi niso upoštevali perspektive, razl. pogledov, prekrivanj, naturalističnih proporcev. Tudi po vsebini te stvaritve niso bile »hipni posnetki«; ker jim časovno zaporedje ni bilo pomembno oz. ker je bila pomembna brezčasnost, so več faz nekega dejanja združili. Namen egipčanske umetnosti ni bilo omogočiti gledalcu estetski užitek, podobe so potrjevale predstave o bivanju. Šele v obdobju Srednje države se je ob določenem individualiziranju začelo rahljanje te otrplosti (Tell el Amarna), toda egipčanski umetnosti ni nikoli uspelo prodreti od »simbola« do »upodobitve«.
Dostopnost