živčevje (systema nervorum), celota živčnega tkiva, ki sprejema in predeluje vzburjenja ter v večini večceličnih živalskih organizmov uravnava in usklajuje življenjske funkcije. Glavni vrsti: 1. difuzno živčevje, živčno mrežje, ki deluje refleksno; značilno za mehovce, pri vretenčarjih v steni črevesa in srca; 2. centralizirano živčevje, pri tem osrednji organi predelujejo in shranjujejo signale; prevajanje signalov poteka po živčnih vlaknih. Pri nižjih črvih sestavljajo živčne celice vzdolžne povezke; kolobarniki in členonožci imajo v parne ganglije razčlenjeno lestvičasto živčevje, povezano z nadgoltnim ganglijem. Tudi pri mehkužcih so maloštevilni trebušni ganglijski pari z živčnimi vrvmi povezani z možganskim ganglijem; pri glavonožcih so gangliji strnjeni v veliko možgansko ganglijsko maso, ki obdaja golt. Živčevje iglokožcev sestavlja pet radiarnih glavnih živčnih povezkov, ki se v bližini ust združijo v živčni obroč. Pri živčevju vretenčarjev in človeka anatomsko ločimo: a) osrednje živčevje (možgani in hrbtni mozeg); iz njega izhajajo cerebrospinalni živci, ki sestavljajo periferno živčevje. Dražljaje iz okolja sprejemajo čutila in jih kot vzburjenje posredujejo osrednjemu živčevju. To se odzove z dražljaji, ki se kot vzburjenje prenesejo na periferijo in v izvršilnem organu sprožijo reakcijo. Tako zaznava dotika po čutnih živcih pride v možgane; ti jo obdelajo in se nanjo lahko odzovejo z dražljajem (npr. za prijemanje), ki prek gibalnih prog premakne ustrezne mišice. Čutni vtisi se lahko tudi shranijo. Osrednje in periferno živčevje torej sestavljata povezavo med telesom in okoljem; b) z osrednjim živčevjem je povezano sorazmerno samostojno vegetativno (avtonomno, visceralno) živčevje, ki deloma poteka skupaj s perifernim. Deluje brez sodelovanja zavesti in volje (tudi v nezavesti) in uravnava dihanje, krvni obtok, presnovo, izločanje presnovkov, temperaturo, vodno ravnovesje, lakoto, žejo in z razmnoževanjem povezana dogajanja. Vegetativno živčevje in hormonski sistem vplivata eden na drugega. Vegetativno živčevje ima dva dela: simpatikus in parasimpatikus. Prvi pretežno povečuje zmogljivost, drugi varuje in ohranja sile; tako se npr. srčni utrip pri draženju simpatikusa pospeši, pri draženju parasimpatikusa upočasni. Središča vegetativnega živčevja ležijo v možganskem deblu in hrbtenjači; med njiju in izvršilne organe so vključeni gangliji. V skoraj vseh votlih in žleznih organih zagotavljajo intramuralni gangliji avtomatično nadaljevanje dejavnosti tudi po prekinitvi povezave z osrednjim živčevjem. Dogajanja v vegetativnem živčevju ostajajo deloma nepojasnjena. Tesno so povezana z življenjskimi funkcijami, ki jih uravnava osrednje živčevje; mišično krčenje (ki ga sproži osrednje živčevje) npr. spremlja povečana prekrvitev, ki jo spodbudi vegetativno živčevje. Duševni dejavniki posredujejo vegetativnemu živčevju nenehne dražljaje; ti lahko po določenem času ali zaradi izrazitosti povzročijo bolezenske spremembe v notranjih organih (psihosomatika).
Kratek pregled: živčevje Živčno tkivo je najzapletenejše tkivo sploh. Nima enotne temeljne zgradbe, ampak ga sestavljajo raznovrstne gradbene enote, ki se združujejo v višje sisteme in imajo v telesu nadrejeno vlogo. Svetlobnomikroskopski posnetek živčnega tkiva iz hrbtenjače kaže dve vrsti celic. Velike, močno obarvane so »prave« živčne celice, ki zmorejo informacije sprejemati, predelovati in posredovati naprej ali jih shraniti; te celice sestavljajo »sivo snov« živčevja. Veliko manjše in le medlo obarvane so »neprave« živčne celice, imenovane glija, živčno oporno tkivo. Ker vsebujejo pretežno maščobam podobni mielin, so bele in oblikujejo »belo snov« živčnega tkiva. Vsaka živčna celica sestoji iz celičnega telesa (perikarion) in vsaj enega, praviloma pa več izrastkov. Izrastke ločimo na kratke dendrite (pogosto jih je več) in en daljši nevrit. Dendriti sprejmejo vzburjenje in ga posredujejo celičnemu telesu, nevrit pa odvaja obdelano vzburjenje iz njega in ga posreduje naprej. Informacije se torej prenašajo le v eno smer. Glede na število in razvrstitev dendritov in nevritov ločimo unipolarne, bipolarne, psevdounipolarne in multipolarne živčne celice. Celice glije imajo mehanične naloge. Ščitijo živčne celice in gradijo ogrodje živčevja; sodelujejo tudi v presnovi živčnega tkiva. Celice glije v osrednjem živčevju so: vlaknati astrocit, ki z dolgimi izrastki gradi oporno mrežje, z »nožicami« pa obdaja možganske kapilare in tako ustvarja pomembno krvnomožgansko pregrado; protoplazmatski astrocit, ki shranjuje uporabne snovi in lahko škodljive snovi naredi neškodljive; dva oligodendrocita, ki tvorita ovojnico nevrita; mikroglijska celica, ki izvira iz vezivnega tkiva in opravlja obrambne naloge. Nevrit z ovojnicami oblikuje živčno vlakno; več vlaken oblikuje sveženj, ki ga v osrednjem živčevju imenujemo proga (fasciculus ali tractus), v perifernem živčevju pa živec (nervus). V mieliniziranih živčnih vlaknih obdaja akson z njegovimi mikrotubuli in mikrofilamenti več Schwannovih celic. Celična membrana se ugrezne v globino in ustvari ozko režo, mezakson, kot povezavo s celično površino ter se spiralno ovije okrog aksona. Na rezni ploskvi vidimo celično jedro. Ob robu celice so prstasti izvihi; to prehodno območje imenujemo Ranvierov zažemek. Zunanja ovojnica je bazalna lamina, ki premošča tudi medcelično režo. Takšna popolna izolacija živčnega vlakna omogoča hiter prenos vzburjenja (prevodna hitrost do 120 m/s), npr. pri oživčenju skeletne mišice, zaznavanju dotikov ali ostre bolečine. V nemieliniziranih vlaknih obdaja ena Schwannova celica več aksonov. Ti ležijo na površini ali se v plitvih mezaksonih pogreznejo v celično plazmo. Živčno vlakno je tako le delno izolirano in vzburjenje lahko »uhaja« v okolico. Prevodna hitrost je zato precej manjša (pribl. 0,5–2 m/s), npr. pri oživčenju prebavil ali zaznavanju tope bolečine. Na koncu nevrita vzdražne celice sinapse je betič s sinaptičnimi mehurčki, ki so transmiterske organele. V mehurčkih je nevrotransmiter; ob vzburjenju celice se skozi presinaptično membrano sprosti v sinaptično špranjo in prenese vzburjenje na postsinaptično membrano sprejemniške celice. Več izrastkov, dendritov, vodi v celično telo, le eden, nevrit, pa ga zapušča. To je akson dolgega živčnega vlakna. Zunanja plast živčnega vlakna je mielinska ovojnica; je sestavni del Schwannove celice, ki spremlja akson po vsej njegovi dolžini. K celičnemu telesu dostopajo aksoni drugih živčnih celic, drugi aksoni se priklapljajo na dendrite. Prek sinaps poteka prenos vzburjenja. Šele živčna dejavnost povzroči skrčenje mišic. Razvejitev nevrita v več končnih betičev omogoča izredno hiter prenos vzburjenja na veliki površini; njegova presinaptična membrana se vrašča v mišično tkivo. Živčno tkivo v možganih sestavljata s celicami bogata skorja in z vlakni bogata sredica. Takšna razporeditev prinaša citoarhitekturne prednosti, tj. omogoča veliko koncentracijo živčnih celic in s tem povečanje zmožnosti, vse do visoke inteligence. Med vretenčarji je možganska skorja razvita le pri sesalcih; to je ena od značilnosti, ki je vplivala na razvoj sesalcev in človeka. Avtor Milan Klima
Dostopnost