novogrška književnost, grška književnost od konca bizantinskega cesarstva do danes. Delimo jo v tri obdobja: 1. ljudsko pesništvo z ljubezenskimi, poučnimi in zgodovinskimi pesmimi v obdobju turške zasedbe (1453–1820), z območnimi središči na otokih Rodos, Hios, Ciper, na Jonskem otočju in še posebej na Kreti, kjer sta v 17. st. doživeli renesanso tudi drama in komedija, medtem ko se je Istanbul, zapuščen od grške inteligence, omejil na ohranjanje učenjaškega in religioznega izročila v starinskem jeziku; 2. razcvet narodne književnosti po osvoboditvi (1820–1920), njegova začetnika sta D. Solomos in Andreas Kalvos (1792–1869). Proti koncu 19. st. prizadevanja, da bi jezik ljudstva (dimotiki) povzdignili v knjižni jezik; tu velja omeniti predvsem Janisa Psiharisa (1854–1929). Pomembna sta tudi K. Palamas in K. Kavafis. Novela in roman opisujeta večinoma grško okolje; na prvem mestu Aleksandros Papadiamandis (1851–1911); 3. obdobje po 1920 zaznamuje priključitev k svetovni književnosti. V liriki sta ob izrazitem nadrealizmu našla svoj osebni slog O. Elitis in G. Seferis, politično angažirana avtorja sta J. Ritsos in Nikoforos Vretakos (1912–1991); med prozaisti izstopajo Kostas Varnalis (1884–1974), Stratis Mirivilis (1892–1969), Elias Venesis (1904–1973), Angelos Tersakis (1907–1979), Kosmas Politis (1888–1974) in N. Kazantzakis. Po drugi svetovni vojni so zasloveli mdr. K. Kotzias (1921–79), R. Rufos (1924–72), A. Kotzias (1926–92), Kostula Mitropulu (*1927) in Vasilis Vasilikos (*1933).
Dostopnost