reformska pedagogika, šolskoreformsko gibanje od 1900 naprej, povezovalo pedagoge, psihologe, učitelje z vsega sveta, čeprav v teoretskem pogledu ni bilo enotno, pa tudi področja, na katerih so se pojavljala prizadevanja za reformiranje šolstva, niso bila skupna, saj so se predstavniki gibanja usmerjali tako v reformiranje šolstva kot zunajšolskih oblik dela z mladimi. Ta raznolikost se kaže v tem, da so prizadevanja predstavnikov reformske pedagogike segala od zahtev po globalnih šolskih reformah prek spodbujanja mladinskih gibanj, gibanj za doživljajski pouk, za uveljavljanje umetniškega duha v vzgoji in izobraževanju, za izkustveno učenje, za delovno šolo, za splošno ljudsko izobraževanje (izobraževanje odraslih) in za graditev vzgojno-varstvenih zavodov (vrtec, jasli).
Dostopnost