emanacija [latinsko], 1. filozofija:izhajanje neke stvari iz enega, najvišjega temelja biti. Tako nastale stvari so končne in nepopolne, njihov izvor pa, delno označen kot Bog, pri tem delovanju ničesar ne izgubi. Misel o emanaciji je v nasprotju tako z naukom o stvarjenju kot z razvojno teorijo. Nauk o emanaciji (emanatizem) poznata že indijska in perzijska filozofija, v evropskem mišljenju pa je zaznamoval zlasti novoplatonizem in gnozo.
Sorodna gesla: abraksas | Avicenna | Eriugena, Janez Scot | gnoza | novoplatonizem | Plotin2. kemija:radioaktivni plini, ki nastanejo pri razpadu radija in aktinija; razlikujemo radon (radijeva emanacija), toron (torijeva emanacija) in aktinon (aktinijeva emanacija) z masnimi števili 222, 220, 219 in razpolovnim časom 3,8 dni, 54,4 s in 3,92 s.
Dostopnost