tabernakelj [latinsko, ‘šotor’], v katoliški Cerkvi posoda za shranjevanje posvečenih hostij na glavnem ali zakramentalnem oltarju; v srednjem veku večinoma v vdolbini kora ali pa oblikovan samostojno kot zakramentalna hišica.

Sorodna gesla: ciborij | hostija | Najsvetejše | večna luč


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek