Beograd, glavno mesto Srbije ter federacije Srbija in Črna gora, ob sotočju Save in Donave, 1,1 mln. preb. (aglomeracija 1,6 mln.); upravno, kulturno, gospodarsko, prometno središče Srbije; univerza (ustanovljena 1863), akademija znanosti in umetnosti, številni znanstvenih inštitutov, knjižnice, gledališča, muzeji; sedež patriarha srbske pravoslavne Cerkve, sedež katoliške nadškofije. Staro mestno jedro je bilo načrtno zgrajeno na rečnih terasah pod utrdbo Kalemegdan; po 1945 se je Novi Beograd s stanovanjskimi naselji (ok. 200.000 prebivalcev) razširil na drugi breg Save; tam je tudi četrt s poslopji upravnih organov. Beograd ima ugodno prometno lego; pomemben železniški, zračni (letališče Surčin), ladijski promet (največje rečno pristanišče v Srbiji). Gospodarsko pomembni so ladjedelništvo, strojna, kemijska, elektroindustrija.
Zgodovina: Beograd, rimski Singidun, v srednjem veku Alba Graeca, je nastal že v prazgodovini, najprej je bila na tem območju naselbina keltskih Skordiscev, antični Singidun so v 7. st. razdejali Obri in Slovani, pozneje so ga zaradi ugodne prometne lege osvajali Bizantinci, Bolgari, Srbi, Madžari. Srbski vladarji so mu zavladali 1284, 1319 prišel pod oblast Ogrske, 1402 je oblast prevzel srbski despot Štefan Lazarević, po njegovi smrti 1427 so ga Madžari utrdili za obrambo ogrske j. meje pred Turki. 1521 so ga zavzeli Turki pod poveljstvom sultana Sulejmana Veličastnega, 1688 ga je osvojil bavarski knez Maksimilijan II. Emanuel, do 1690 je spadal k habsburškemu cesarstvu, takrat so ga spet zavzeli Turki (središče beograjskega pašaluka) in 1717 avstrijska vojska pod poveljstvom princa Evgena Savojskega. Z beograjskim mirom je mesto 1739 znova pripadlo Turkom, 1807–13 prestolnica Karađorđeve Srbije, nato prestolnica kneževine (1842) in kraljevine Srbije (1878). 1867 so ga Turki dokončno zapustili. Po prvi svetovni vojni je bil glavno mesto kraljevine SHS, pozneje kraljevine Jugoslavije, po drugi svetovni vojni glavno mesto SFRJ, Zvezne republike Jugoslavije in republike Srbije.
Dostopnost