apolinično-dionizično, po F. .W. J. von Schellingu nasprotje med čisto formo volje in temnejšim, omamnejšim samopovnanjenjem, kot ga utelešata grški božanstvi Apolon in Dioniz. F. Nietzsche je v zgodnjem delu Rojstvo tragedije iz duha glasbe (Die Geburt der Tragödie aus dem Geiste der Musik, 1872; sl. 1970, 1995) videl njuno sintezo v atiški tragediji in glasbi R. Wagnerja.