vrtna umetnost, obsežne umetniško izoblikovane vrtove so poznali že Egipčani in Babilonci (viseči vrtovi). Grki in Rimljani so opremljali atrije in peristile svojih hiš z okrasnimi vrtovi in v cesarski dobi že obdajali svoje vile tudi s prostranimi vrtovi. Vrtna umetnost Arabcev (Alhambra) in Kitajcev je bila od nekdaj na izjemno visoki ravni. Na Japonskem so razvili miniaturne in kamnite vrtove. Medtem ko se je srednji vek, ki ni imel pravega smisla za naravo, omejeval na majhne obzidane grajske, samostanske in dvorne vrtove, je italijanska renesansa v 16. st. v povezavi z arhitekturo izpeljala iz antičnih rimskih vrtov sijajne zasnove, okrašene s številnimi skulpturami (Villa d'Este pri Rimu, Villa Medici v Fiesolah, vrtovi Boboli v Firencah). Ob francoskih baročnih gradovih in dvorcih so nastajali arhitekturno členjeni, geometrično somerni vrtovi s skulpturami, vodnjaki in bazeni največje dovršenosti, npr. ob gradu Versailles (po 1662 A. Le Nôtre), po njih se je zgledovala vsa Evropa. V 18. st. se je uveljavil iz Anglije izhajajoč novi vrtni slog, ki je namesto arhitekturno geometričnih baročnih vrtov italijanske in francoske zasnove povzemal prvine proste narave in jih urejal v slikovite krajine z obsežnimi tratami, drevesnimi skupinami, slikovitimi ruševinami in paviljoni. Te t. i. angleške vrtove so v Evropi nato oblikovali vse 18./19. st. V novejši dobi so zlasti aktualne zasnove čim manjših razsežnosti; le v javnih nasadih z rekreativno vlogo za mestno prebivalstvo so možne velikopotezne in likovno obogatene zasnove.
Dostopnost