naratologija [latinsko narrare, ‘pripovedovati’], veja literarne vede, ki se ukvarja s teorijo pripovedovanja, in sicer povsem v tehničnem smislu, naslanja se na formalistične metode in je kot samostojna veja zaživela po strukturalizmu. Za prvo besedilo naratologije velja tretje poglavje Aristotelove Poetike, v katerem Aristotel loči pripovedovanje in posnemanje zgodb. Drugo pomembno delo naratologije je esej pisatelja H. Jamesa o pripovednem gledišču (point of view), Umetnost fikcije (The Art of Fiction, 1890). Tako ruski formalisti (predvsem Vladimir Propp) kot ameriški novi kritiki ter pozneje strukturalisti so iskali določila posameznih (ljudskih) zgodb in pri tem metodološko določili naratologijo. Naratologija največkrat ločuje med zgodbo samo in načinom pripovedovanja zgodbe ter obdeluje razliko tega dvojnega učinkovanja na bralca, pogosto kot razliko med dejanskim in fikcijo, pri tem pa umetniško delo reducira zgolj na njegove formalne lastnosti. Preučuje različne pripovedne tehnike, vlogo pripovedovalca ali bralca (recepcijska estetika), podobje itd. Prenašajo jo tudi film in druge pripovedne umetniške zvrsti. Posebno pomembna dela o naratologiji so v novejšem času napisali Mieke Bal, R. Barthes, Peter Brooks, Seymour Chatman, Lubomir Doležel, Gérard Genette, Algirdas Julien Greimas, Franz Stanzel, Tzvetan Todorov idr.
Dostopnost