oko, 1. anatomija:organ vida (latinsko oculus); sestavljeno iz vidnih celic in pomožnih struktur, ki uravnavajo dostop svetlobe do teh celic. Svetlobni vid omogočajo že posamezne vidne celice (npr. pri deževniku). Za preprost smerni vid zadošča ena vidna celica, čašasto obdana s temno pigmentno celico (čašasto oko, npr. pri škrgoustkah); jamičasto ugreznjeni čutni epitelij, zadaj zaščiten z barvilom (jamičasto oko), lahko razlikuje svetlobne žarke iz razl. smeri (npr. pri meduzah in polžih). Iz smernega očesa so se razvila sestavljena očesa in očesa, ki omogočajo slikovni vid. 1. Sestavljeno oko (fasetno oko): pri žuželkah in rakih je oko zgrajeno iz številnih posameznih očesc. Vsako očesce (stožčasto očesce, omatidij) je sestavljeno iz podolgovatega snopa vidnih celic (retinula), v katerem deli vidnih celic, občutljivi za svetlobo, sestavljajo aksialno paličico (rabdom), in iz spredaj ležečega aparata, ki lomi svetlobo (leča in kristalni stožec). Razlikujemo apozicijsko in superpozicijsko oko. Pri prvem so očesca med seboj optično izolirana z barvilom; zmožnost razločevanja se povečuje s številom omatidijev na površinsko enoto. Pri superpozicijskem očesu se izolacija ob šibkejši svetlobi zmanjša, ob močnejši pa poveča, ker žarki rabdoma ne sežejo le skozi njegov lomni aparat, temveč tudi skozi kristalni stožec sosednjih omatidijev (še posebej npr. pri nočnih žuželkah); ob močnejši svetlobi so tudi ta očesa izolirana s premakljivim barvilom. Posebnost nekaterih sestavljenih oči sta izredno velika časovna ločljivost (leteče žuželke lahko ločeno zaznavajo do več kot 200 svetlobnih dražljajev na sekundo) in zaznavanje ravnine nihanja polarizirane svetlobe. To je namenjeno orientaciji; npr. čebelam omogoča najti pot nazaj v panj. 2. Lečno oko: jamičasto oko z ozko zenico (pupilo), ki deluje po načelu temnice (npr. pri brodniku), večinoma pa kot lečno oko po načelu fotografske kamere. Lečno oko se je neodvisno razvilo pri razl. živalskih skupinah (glavonožci, vretenčarji). Prozorna, ukrivljena roženica in leča ustvarita na plasti (mrežnica) očesnega ozadja, občutljivi za svetlobo, obrnjeno sliko (vid). Čutnice v človeški mrežnici: 120 mln. paličic (za zaznavanje svetlobe) in 6 mln. čepkov (za zaznavanje barv in oblik). Ločljivost (in s tem ostrina vida) je največja v vidni jamici (fovea centralis), najglobljem delu rumene pege (macula lutea), kjer so le čepki. Slepa pega je za svetlobo neobčutljivi predel. Ob močni svetlobi so aktivni čepki, paličice pa mirujejo; ob šibki svetlobi oz. v temi je nasprotno. Med roženico (cornea) in lečo (lens) leži šarenica (iris), ki podobno kot fotografska zaslonka uravnava vstopanje svetlobe: zenico lahko zoži ali razširi. Ločljivost je odvisna od velikosti očesa in števila vidnih celic na površinsko enoto. Lečno oko se lahko naravna na razl. oddaljenost (akomodacija) s spreminjanjem razdalje med lečo in mrežnico (pri glavonožcih, ribah in dvoživkah) oz. s spreminjanjem ukrivljenosti leče (pri plazilcih, ptičih in sesalcih).
Dostopnost