državljanstvo, pravno razmerje med državo in državljanom, katerega vsebina so določene pravice in dolžnosti; državljan ima nekatere pravice (volilna pravica za državni zbor in državni svet, kandidiranje za predsednika republike idr.) in dolžnosti (dolžnost obrambe države), ki jih tujci nimajo; državljan uživa v tujini varstvo svoje države; po ustavi iz 1991 državljana RS ni dovoljeno izročiti tuji državi, po spremembi ustave 2003 pa Slovenija omogoča izročitev na osnovi mednarodne pogodbe. V Sloveniji obstajajo po zakonu štirje načini pridobitve državljanstva: po rodu (ius sanguinis), z rojstvom na območju RS (ius soli), z naturalizacijo in po določilih mednarodnih pogodb. Prevladujoč način pridobitve državljanstva je po rodu, torej če sta oče in mati državljana RS, ob dodatnih pogojih pa tudi, če je eden od staršev državljan RS; po drugem načinu pridobi državljanstvo otrok, ki je rojen ali pa najden na območju RS, starša pa nista znana ali ni znano njuno državljanstvo ali sta brez državljanstva; naturalizacija je tretji način pridobitve državljanstva, in sicer na podlagi prošnje, če prosilec izpolnjuje več v zakonu določenih pogojev (mdr. določen čas bivanja v RS). Državljanstvo se tudi izgubi na štiri načine: z odpustom, z odrekom, z odvzemom in po mednarodni pogodbi. Za odpust iz državljanstva lahko zaprosi državljan RS, ki dejansko živi v tujini in izpolnjuje druge pogoje; državljanstvu se odreče državljan RS, ki je bil rojen v tujini in dejansko živi v tujini ter ima tudi tuje državljanstvo; odvzem državljanstva je izjemni ukrep, ki se lahko izreče samo zoper državljana RS, ki dejansko živi v tujini in ima tudi tuje državljanstvo, in sicer v primeru, če s svojim delom škoduje mednarodnim in drugim interesom RS.
Dostopnost