kitajsko pravo, prva znana kitajska besedila zakonov so iz obdobja dinastije Han in so dela legalistične šole (kitajska filozofija). Klasično kitajsko pravosodje je poskušalo konfucijanski ideal o »pravi morali in moralnosti« (kitajsko li) uskladiti s potrebami kazenskega prava. To je bilo zelo strogo, odrejalo je kazenske ukrepe, poznalo kolektivno krivdo določene socialne enote (družina, rod) in je pri določanju kazenskih ukrepov upoštevalo razlike med plemstvom, uradništvom in navadnim ljudstvom. V praktični rabi pa je dopuščalo modifikacije in je marsikaj prepustilo presoji razsodnika. Kodeks dinastije Tang (653) je bil zaradi svoje praktičnosti zgled za zakonike vseh naslednjih dinastij, vse do zakonika Mandžurcev (Da Qing lüli); tega so nadomestili šele 1931. V začetku 20. st. (1902–10) je bila izvedena reforma pravosodja: novo kitajsko pravo naj bi sledilo nemškemu in (sodobnemu) japonskemu zgledu. Od 1928 se je komisija vlade Kuomintanga ukvarjala s pripravljanjem novega pravnega sistema (Šestdelni kodeks), toda politična nestabilnost države, ki jo je še zaostrila japonska zasedba, je ohromila uporabo novih pravnih norm. Po zmagi komunistov in razglasitvi Ljudske republike Kitajske 1949 so razveljavili zakone, ki jih je sprejel Kuomintang, vendar jih niso nadomestili z novimi (civilno- ali kazenskopravnimi). 21.9.1954 je začel veljati Organski zakon sodnega sistema; najvišja sodna instanca je zdaj vrhovno ljudsko sodišče. Od 1959 (odprava pravosodnega ministrstva) ima tudi administrativna pooblastila za razreševanje kadrovskih in procesnih vprašanj. Od 1978 prizadevanja za spremembe pravnega sistema. Cilj je izobraziti zadostno število pravnikov in nato začeti preoblikovanje kitajskega prava.
Dostopnost