terakota [italijansko, ‘žgana zemlja’], posodje, drobna in stavbna plastika iz neglazirane gline, pred žganjem posušene na zraku; pri žganju dobi glina, odvisno od primesi, belo, rumeno, rjavo ali rdečo barvo. Terakota je verjetno najstarejša keramična tehnika.

Sorodna gesla: Ašanti | gradiva | keramika


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek