struktura [latinsko, ‘zgradba’],
1. filozofija: že pri I. Kantu glede na »položaj in namen povezani deli, ki tvorijo organizem«. Pri gestaltizmu (gestalt) ena od gestaltnih kvalitet; nanaša se tako na trenutne doživljaje posameznika kot na celoto psihičnih vsebin v določenem trenutku. Drugi menijo, da je treba upoštevati kronološkost; na podlagi te lahko ugotovimo tip oz. si lahko ustvarimo splošno podobo o določeni skupini (npr. struktura narodov, živali, kulture itd.). V strukturalizmu je struktura povezana s simbolnim redom. Narava elementov v strukturi je določena z njihovim mestom; element strukture tako lahko opredelimo kot celoto njegovih odnosov do drugih elementov.

Sorodna gesla: celost | gestalt | označevalec | simbolno | strukturalizem
2. psihologija: zgradba, vzorec, celota, katere deli so v medsebojnem prostorskem ali miselnem razmerju; v psihologiji pojem strukture od W. Diltheya naprej označuje zgradbo in izraze duševnega življenja (posebej v celostni psihologiji); struktura karakterja: človekove karakterne poteze; razmeroma ustaljen način odzivanja posameznika na okolje.

Sorodna gesla: celostna psihologija | Dilthey, Wilhelm
3. kemija: razporeditev ionov, atomov ali molekul v kristalnih mrežah, ki jih določimo s pomočjo rentgenske strukturne analize.

Sorodna gesla: kemijska analiza | kemijske formule | kristalna mreža | rentgenska spektroskopija | stereokemija | strukturna analiza
4. matematika: celota lastnosti množice ali njenih elementov (npr. povezave, relacije, operacije). Področje matematike, ki preučuje različne strukture v množicah, je algebra.

Sorodna gesla: algebra | množica | operacija | relacija


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek