tehnika vožnje brez dotika, prometni sistemi in naprave, pri katerih vozilo ni v neposrednem stiku s tlemi oz. vozno površino. Zaradi majhnega trenja lahko dosežejo visoke hitrosti (do 500 km/h); poraba goriva je razmeroma majhna. Razlikujemo tri osnovne tipe: 1. pri vozilih na zračni blazini (hovercraft) močni ventilatorji vpihavajo zrak v prostor pod vozilo; vozilo pri strani omejuje obloga iz gume. Tlak zraka dvigne vozilo, tako da med vožnjo lebdi. Takšna vozila so izredno primerna za vožnjo po močvirjih in plitkih jezerih, saj se ne pogrezajo v vodo in dobro prenesejo udarce ob trde predmete. Brez težav se lahko gibljejo tudi nad trdno ravno podlago. Kljub temu se kot kopenska vozila niso uveljavila: na hrapavi podlagi izteka izpod blazine preveč zraka, zato so za pogon potrebni močni (reakcijski) motorji, ki povzročajo velik hrup. V vojski jih uporabljajo kot izkrcevalne čolne ali amfibije. Zelo so se uveljavili v potniškem prometu, npr. na progi med Anglijo in Francijo (vozilo na zračni blazini); 2. pri elektrodinamičnem lebdenju se vozilo pri višjih hitrostih dvigne nad vozišče zaradi učinka magnetnih odbojnih sil. Pri takšni progi so potrebni močni superprevodni elektromagneti; da dosežejo superprevodnost, jih hladijo s tekočim helijem iz hladilnih agregatov; 3. pri elektromagnetnem lebdenju močno elektromagnetno polje odbija vozilo od tal; zaradi hitrega menjavanja privlačnih in odbojnih sil ostaja pribl. 10 mm nad voziščem. Vozilo poganja linearni motor. Vlogo »statorja« imajo navitja vzdolž proge, »rotorja« pa telo vozila. Takšna vozila trenutno obetajo največ in jih poskusno že uvajajo v promet, npr. transrapid na progi med Hamburgom in Berlinom.
Dostopnost