Ilirske province (francosko Les provinces Illyriennes), Ilirija, upravna enota slovenskih in hrvaških dežel, ki jo je oktobra 1809 ustanovil Napoleon, da bi Avstrijo odrezal od Jadrana in si zagotovil kopensko pot do Turčije. Ilirske province so obsegale del nekdanjega beneškega in avstrijskega ozemlja (Goriška, Trst, Kranjska, z. Koroška, Istra, Dalmacija, Boka Kotorska, Hrvaška in Vojna krajina na desnem bregu Save) ter Dubrovniško republiko; glavno mesto je bila Ljubljana z glavnim guvernerjem (maršal A. F. L. V. de Marmont) in glavnim intendantom. V Ilirskih provincah sta bila po francoskem zgledu zelo poenostavljena upravni in davčni sistem, ni pa bila izvedena zemljiška reforma; zaradi davkov in nabora je bilo večinsko kmečko prebivalstvo nezadovoljno. Uvedba »jezika dežele« v prvostopenjske šole in gimnazije ter urade na nižji ravni je Francozom prinesla simpatije narodnih buditeljev (V. Vodnik). Ilirske province (in večina francoskih reform) so propadle jeseni 1813 z avstrijsko vojaško zasedbo; celotno ozemlje Ilirskih provinc je z mirovnimi sporazumi pripadlo avstrijskemu cesarstvu.

Sorodna gesla: avstrijska zgodovina | Goriška-Gradiška | Iliri | Ilirsko kraljestvo | Istra | jugoslovansko gibanje | Koroška | Marmont, Auguste Frédéric Louis Viesse de | Napoleonove vojne | Nodier, Charles | slovenska zgodovina | Vodnik, Valentin


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek